Dekameron 1348 in 2020
Branje knjig je ena od dejavnosti, ki bogatijo aktualno »samoizolacijo« posameznika. Dekameron pa je knjiga, ki našemu trenutku tudi vsebinsko ustreza; godi se v Firencah v času kuge, davnega leta 1348 …
Desetdnevna karantena
Deset mladih ljudi (sedem deklet in trije fantje), ki se pred kugo zatečejo v toskanski azil, si deset dni pripovedujejo zelo »čutne« zgodbe. V uvodu Prvega dne pa beremo, kakšna je bila tedanja epidemija, navajam le krajši odlomek.
»Pravim torej, da je število let po blagodejnem učlovečenju Sina božjega narastlo že na tisoč tri sto oseminštirideset, ko je v veleslavno Florenco, ki prekaša po lepoti vsa druga mesta Italije, prodrla smrtonosna kuga, in ta je bodisi pod vplivom nebesnih teles ali zaradi naših krivičnih del po pravični jezi božji zadela smrtnike zato, da bi se poboljšali; začela se je bila nekaj let poprej v vzhodnih deželah, pobrala po njih nešteto živečih, se širila nezadržno od kraja do kraja in se s svojimi nadlogami razprostrla proti zahodu. Zoper njo ni pomagala nobena razsodnost, tudi nobeni človeški ukrepi, dasi so za to določeni uradniki dali očistiti mesto mnoge nesnage in ni smel noben bolnik v mesto; mimo tega so izdali mnogo nasvetov za ohranitev zdravja. Prav tako niso pomagale ponižne prošnje, ki so jih ne le enkrat, temveč mnogokrat pobožne osebe pošiljale k Bogu v naročenih procesijah in tudi kako drugače. Nekako v začetku pomladi prej omenjenega leta je začela kar strahotno in na čuden način kazati svoje bolestne učinke. /…/ Kazalo je, da za ozdravljenje teh nadlog nič ne pomaga in nič ne zaleže ne zdravniški nasvet ne moč kateregakoli zdravila; bodisi da zlo že po svoji naravi tega ni dopuščalo, ali pa nevednost padarjev (če ne štejemo znanstveno izobraženih zdravnikov, je silno narastlo število takih, ki so zdravili, bodisi moških, bodisi žensk, ne da bi se kdaj učili zdravstva) ni mogla spoznati, od kod prihaja zlo, in zato tudi ni izbirala primernih pripomočkov. Resnica je, da je le malo bolnikov ozdravelo, skoraj vsi so umrli po treh dneh, odkar so se pri njih pokazala zgoraj omenjena znamenja; ta je umrl prej, drugi pozneje, večina brez vsakršne mrzlice ali kakega drugega pripetljaja. /…/ Nekateri so menili, da se bodo tej nadlogi uspešno postavili v bran, če bodo zmerno živeli in se varovali vsega nepotrebnega; ustanovili so svojo druščino in živeli ločeno od vseh drugih; zbirali in zapirali so se v hišah, kjer ni bilo bolnika in kjer so lahko bolje živeli; v njih so prebivali ob godbi in zabavah, kolikor so si jih le mogli privoščiti, pri tem pa so prav zmerno uživali najizbranejše jedi in najboljša vina, izogibajoč se slehernemu razkošju; niso trpeli, da bi kdorkoli govoril z njimi ali da bi od zunaj dobivali kakršnekoli novice o smrti ali bolnikih. Drugi so bili ravno nasprotnega mnenja; trdili so, da je najzanesljivejše zdravilo zoper toliko zla, če ljudje obilno pijejo in se veselijo, če jim minevajo dnevi v petju in zabavah in si privoščijo, kolikor le morejo, vsega, karkoli si poželijo, in če se smejejo ter zbijajo šale iz tega, kar se godi. In kakor so govorili, tako so po svojih močeh tudi delali; obiskovali so ponoči in podnevi zdaj to, zdaj ono pivnico ter popivali brez dostojnosti in mere; vse to so počenjali najraje po tujih hišah, samo da so mogli slišati v njih kaj takega, kar jim je ugajalo in jih zabavalo.« (Prevedel Andrej Budal)
Naivna Madonna
»Bolezni covid-19 je vseeno, če si bogat, če si slaven, če si duhovit. Vseeno je, kako pameten si, kje živiš, koliko si star in kake čudovite zgodbe si doživel. Bolezen je veliki izenačevalec: to je pri njej najbolj grozno in najbolj čudovito … V več pogledih nas je bolezen vse naredila enakopravne. Kot sem včasih rekla na vsakem koncertu ob koncu komada Human Nature: Če se ladja potopi, gremo vsi z njo na dno.« Te besede je februarja letos, po nekem londonskem koncertu izrekla slavna Madonna (roj. 1958). V njeno trditev, da ta bolezen enako prizadeva revne in bogate, je treba podvomiti. Ker najbrž ni hotela namerno zavajati, jo lahko imamo vsaj za naivno oziroma neumno. Možnosti bogatih, da preživijo to bolezen, so gotovo bistveno večje od tozadevnih možnosti revnih.
Zgovorne številke
Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), je pojasnil, da je minilo 67 dni do prvih 100.000 potrjenih primerov okužbe, potem je minilo 11 dni do naslednjih 100.000 primerov in le štiri dni do tretjih 100.000 primerov. Po svetu so do 23. marca v 190 državah potrdili 332.935 okužb z novim koronavirusom in 14.510 smrti. Doma pa po vsem planetu ostaja že več kot milijarda ljudi. Sicer pa Gebreyesus verjame, da bomo pandemijo ustavili.