Pomembna kakovost peletov

Med alternativnimi viri ogrevanja so vse bolj priljubljeni kotli na pelete. Pri izbiri peletov pa je treba biti pozoren ne le na ceno, ampak tudi na kakovost.

Poljane – »Tako kot v mnogih drugih primerih tudi pri nakupu lesnih peletov ne sme biti odločilna cena, temveč njihova kakovost,« poudarja direktor družbe za upravljanje z obnovljivimi viri energije Energija narave Marjan Šinkovec. Po njegovih besedah je najpomembnejši podatek proizvedena energija oziroma kurilna moč na enoto cene in vsebnost pepela.

Čim manj pepela

Uporabnik kakovost peletov tako najlažje oceni z ostankom pepela, ko peleti zgorijo. »Za kakovostnimi peleti ostane čim manjša količina pepela, medtem ko ga je pri slabih peletih več, zraven pa nastaja še žlindra,« je razložil Marjan Šinkovec in dodal, da je ta razlika zelo pomembna, saj žlindra uničuje kotel, zmanjšuje učinkovitost ogrevanja in prinaša nepotrebno dodatno delo pri upravljanju s kotlom. Ob tem opozarja, da se tudi pri kakovostnih peletih lahko zgodi, da ne zgorijo do konca, kar je posledica nepravilno nastavljenih kurilnih naprav. »Prvi prepoznavni znak kakovostnih peletov in pravilnih nastavitev je zato pepel, ki mora biti siv in povsem sipek. Če se med pepelom pojavljajo večji, neizgoreli delci peletov in lahko te delce s prsti enostavno zdrobimo, pri čemer pustijo črno sled na prstih, to ne pomeni, da peleti niso kakovostni.« Med razlogi, zakaj peleti ne izgorijo do konca, Šinkovec navaja premalo zraka pri izgorevanju v peči ali prevelik vnos peletov. »Pri prepoznavanju zoglenelih ostankov si torej lahko pomagamo s preprosto metodo mencanja med prsti. Nezgoreli pelet lahko zdrobimo med prsti, žlindre nikoli.« Preizkuse kakovosti peletov vsako leto opravijo tudi pri pri Zvezi potrošnikov Slovenije, in sicer zanje to izvaja Gozdarski inštitut v sodelovanju skupaj s Te-Tolom Ljubljana. »Peleti našega podjetja imajo na podlagi teh testov zadnja tri leta najboljše razmerje med kakovostjo in ceno med vsemi testiranimi peleti na slovenskem trgu.«

Pomembna čista vhodna surovina

Po Šinkovčevih besedah je za proizvodnjo kakovostnih peletov najpomembnejša čista vhodna surovina, brez sledi lubja, saj ta povzroča večjo količino pepela in tudi žlindro. Razen tega je v proizvodnem procesu peletiranja zelo pomembna še pravilna vlažnost surovine, ki mora biti med osem- in devetodstotna, kar zahteva tudi standard. Za proizvodnjo kakovostnih peletov uporabljajo manj kakovosten ali celo odpadni les, predvsem žagovino in čiste sekance. »Pomembno je, da je les na žagarskem obratu olupljen, torej brez lubja, korenin, zemlje in peska, kar povzroča že prej omenjene težave. Uporabljeni les mora biti tudi primerno osušen in uležan, da dobi enotno strukturo,« pojasnjuje Šinkovec. Po sušenju žagovine sledi mletje do preseka največ 1,5 milimetra in nadalje peletiranje, kjer valji vtiskajo suho žagovino v matrico. »Zaradi velikega trenja v fazi peletiranja se molekule lignina razprejo, v nadaljnjem postopku pa vroči peleti potujejo v hladilnik, kjer se omenjene molekule lignina spet zaklenejo, s čimer pridobimo trdnost peletov.« V nadaljnjih postopkih se peleti še presejejo in prepihujejo, da se izločijo prašni delci. Ob tem je Šinkovec razložil, da prepričanje, da so svetlejši peleti kakovostnejši od temnejših, ne drži. »Pogosto gre namreč za zavajanje, saj mnogi proizvajalci lesnih peletov v fazi predpriprave žagovine pred peletiranjem dodajajo klor, ki surovino pobeli. Tako zavajajo kupce in prikrivajo nekakovostno žagovino ali prekomerno oksidacijo pri sušenju le-te v valjnih sušilcih,« je pojasnil Šinkovec in dodal, da standard sicer dovoljuje vsebnost klora, vendar je za kakovosten pelet ta popolnoma nepotreben in zavajajoč.

Na koncu je Šinkovec opozoril še na pomen pravilnega skladiščenja peletov, kar je prevečkrat spregledano. »Pelete moramo vedno skladiščiti v suhih prostorih, saj je embalaža naluknjana, peleti pa zaradi svoje suhosti zelo vpijajo vlago iz zraka. Ob vpijanju prevelike količine vlage postanejo neuporabni.«