Barvita prepletanja

V galeriji loškega Sokolskega doma je do 10. junija na ogled slikarska razstava Pot na Goro avtorja Janka Orača.

Škofja Loka – Po daljšem premoru zaradi virusne epidemije sedaj končno svoja vrata odpirajo nekateri muzeji ter galerije – seveda ob upoštevanju varnostnih navodil NIJZ. V galerijskih prostorih Sokolskega doma so tako na ogled slikarska dela Janka Orača. Kot je novomeškega avtorja predstavil umetnostni zgodovinar Damir Globočnik, ustvarjalčeve slikarske in grafične kompozicije povezuje soroden način gradnje likovnega polja in razumevanja barve kot osrednjega podobotvornega dejavnika. Zaključil je namreč podiplomski študij grafike na zagrebški Akademiji za likovno umetnost in spada med tiste sodobne likovne ustvarjalce, ki se prav grafiki vseskozi posvečajo. Pristopi, ki jih je razvil pri grafiki, se občasno pojavljajo tudi na njegovih slikah, velja pa tudi obratno: razporejanje barvnega pigmenta po površini grafičnega lista ima pogosto slikarski značaj.

Sakralno motiviko prvič srečamo leta 2006, ko nastane Križev pot, sledimo pa ji lahko do najnovejših slikarskih del iz cikla Tinska gora, Neskončna reka skozi mesto in Harmonija svetlobe. Leta 2009 je naslikal po formatu večji Križev pot, ki pa je podobno zasnovan na povezavi likovnih elementov, likov, polj in ploskev z obrisno risbo, s katero je upodobljena stilizirana človeška figura.

Ustvarjalčevo občutenje prostora sta sooblikovali pokrajini Kozjansko in Dolenjska, pri tem slikarja v enaki meri zanima likovni in konkretni krajinski prostor, na katerega na kompozicijah opozarjajo posamezni topografsko določljivi motivi, kot so reka, hrib in njiva. Reka je vodilni motiv triptiha Neskončna reka. Interpretacija likovnega prostora temelji na izkustvenem doživljanju stvarnega prostora, iz katerega slikar na selektiven način povzema posamezne oblike. Obvladovanje likovnega prostora je prepuščeno predvsem barvi, ki jo slikar po platnu razporeja v sorazmerno sproščenih nanosih. Včasih je nanašanje barve s čopičem dopolnjeno z odtiskovanjem drobcev barve na platno. Pomembno vlogo ima ritem barvnih potez in risbe, ki se pogosto povezuje v strukture in vzorce. Barve žarijo v intenzivnih odtenkih in kontrastnih medsebojnih odnosih.

Janka Orača zanima interakcija likovnih elementov, barvnih nanosov, likov, ploskev. Njihova medsebojna usklajenost tvori prepričljive in dovolj razgibane slikarske kompozicije. Na tovrstne likovne principe nas avtor opozarja s poimenovanjem enega izmed slikarskih triptihov in ciklusa grafik z naslovom Prepletanja – na slikah namreč zasledimo prepletanja različnih motivnih spodbud, likovnih elementov in postopkov, zlasti izstopajo omenjene povezave slikarstva z risbo in kolažem. Iz podobnih vzrokov so zanimivi Oračevi grafični listi. Odločil se je za povezovanje grafičnih postopkov globokega tiska (suha igla, jedkanica, akvatinta, rezervaš) s postopki visokega tiska (lesorez, linorez). Kolagrafijo in vernis-mou pa je kot grafični tehniki izbral zlasti zato, ker omogočata prenos slikarske poteze v grafični medij.