Tanja odgovarja

»Podkev«

Hvala vam za pozitivne odgovore in rubriko, ki jo vedno z veseljem preberem. Zanima me prihodnost, in sicer zdravje, služba, mož, in ali bom še kdaj imela možnost potovati, saj od tam črpam energijo. Vam pa vse dobro in srečno.

Rubrika, kjer odgovarjam na vaša vprašanja s pogledom v prihodnost, je v časopisu že dvajset let in res sem zadovoljna, da vam vsem lahko na tak način pomagam. Da se kljub včasih temnim oblakom prikaže sonce. Saj vedno je, ampak ga ne vidimo. Vaše zdravje se vsekakor popravlja in veseli boste sprememb. V zvezi s službo se sproži niz dogodkov, ki pa bodo v celoti dobri za vas. Odnos z možem bo drugačen samo v taki meri, kot se boste spremenili vi sami. In kot vidim, že nekaj časa posvečate sami sebi in še zdaleč niste več tako prizadeti in nemočni kot v preteklosti, zato samo tako naprej. Seveda boste še potovali, kar je prav, saj morate obdržati tisto, kar vas res veseli. V tem letu vam vidim najmanj tri potovanja. V družbi novih ljudi boste spoznali prave prijatelje in nekdo vam bo še posebno pri srcu. Kaj sledi, pa bo odvisno samo od vas. Tudi jaz vam želim srečno in vse dobro.

»Služba«

Imam nekaj vprašanj, ki mi ne dajo miru. Kako bo s službo in meni nadrejenim? Upokojitev? Kaj pa zdravje? Hvala, če mi boste odgovorili, in želim vam še veliko uspeha in pozitivnih odgovorov.

Saj veste, da vedno odgovorim vsem. Vsak človek je svet zase. Vse to, kar se vam dogaja v službi, niti približno ni ne normalno še manj pa pošteno – in seveda je vse skupaj za vas poniževalno. Oseba, ki ste se ji pritožili, vam je vse verjela, čeprav je vaša nadrejena vse zanikala. Le v tistem trenutku ni mogel narediti nič, vam bo pa pomagal pri upokojitvi in boste na račun tega še zelo prijetno presenečeni. Glede vašega zdravja naj vam povem, da je sedaj prišel čas, da se končno izboljša težava, ki jo imate. Ker bo manj stresnih situacij, imate za to lepe možnosti. Želim vam vse dobro.

»Obupana«

Vesela sem vaših napotkov, saj je moje življenje ena sama žalost. Samo vam lahko zaupam svojo bolečino, drugemu je ne morem. Sem res za čisto vse sama kriva, kaj vse sem naredila narobe, da je tako, kot je? Še vedno upam, da v meni zasije kakšen žarek.

Vsak se obremenjuje sam s sabo in v večnem hitenju se nihče ne vstavi, da bi drugega vprašal, kako je in ali lahko kako pomaga. Ni mi težko prevzeti dela vašega problema in upam, da napotke potem tudi upoštevate. Draga moja, v vaši družini ste podpirali vse stebre, bili ste in ste še vedno oče in mati. Posledično ste seveda vse otroke zavijali v vato. Na ta način ste jih hoteli zaščititi v veri in upanju, da jih čaka lepše življenje kot vas. Ampak sedaj morate vse to končati, saj se drugače nobeden od njih ne more postaviti na svoje noge. Vse bo v redu in tako, kot mora biti. Lepo vas pozdravljam.