Še danes sta zaljubljena
Zakonca Marija in Peter Stele s Tunjiške Mlake sta nedavno praznovala že sedemdeset let od poročnih zaobljub, ki sta si jih izmenjala 1. maja leta 1950. Zaradi epidemije so načrti za slavje splavali po vodi, a le začasno, saj jima bo številno sorodstvo praznovanje pripravilo predvidoma junija.
Tunjiška Mlaka – Peter Stele je že dopolnil 92 let, njegova soproga Marija pa jih bo čez dober mesec dni 91. Letošnja pomlad je zanju nekaj posebnega, saj praznujeta že sedemdesetletnico poroke.
Peter je bil doma na Tunjiški Mlaki, Marija pa v sosednjih Tunjicah. »Seveda sta se vsaj na videz poznala že od malega, a iskrica med njima je preskočila, ko je ata mamo slišal peti na cerkvenem koru. Nadvse ga je zanimalo, katero dekle tako zelo lepo poje, in še danes se pošalimo, da se je zaljubil v njen glas. Kakorkoli – poročila sta se in še danes sta srečna skupaj. Ata nič ne skriva, da mamo obožuje, in zdi se nam, da je vanjo še danes zaljubljen kot prvi dan. Zelo jo pogreša, če kak dan nista skupaj. Mama je izredno lepo pela vse svoje življenje in še danes marsikdo ne more verjeti, da za njenim glasom stoji ženska, stara več kot devetdeset let,« nam pove njuna hčerka Milena.
Leto in dan po poroki se jima je rodil prvi sin Peter, za njim pa še osem otrok, in sicer Mari, Joži, Milan, Franci, Milena, Štefan, Andrej in Anica. Da je družina velika, skrbi še 24 vnukov in 15 pravnukov. Večina njunih otrok živi v bližnji okolici, še najdlje se je odselila najmlajša Anica, ki živi na Jezerskem. Vsi so tesno povezani med seboj, gotovo tudi zato, ker sta varovala večino svojih vnukov, ki so skupaj šteli za kar pol vrtčevske skupine.
Oba sta bila vse življenje kmeta, saj sta skrbela za domačo kmetijo, na kateri so se ukvarjali z živinorejo, pa tudi s sadjarstvom, kot je za tunjiške konce običajno. Na kmetiji je bilo vedno veliko dela. Življenje jima ni prizanašalo, trdnega dela ni manjkalo, pa tudi lačnih ust ne. Po vojni ju je kot kmeta doletela obvezna oddaja premoženja, leta 1959 je pa še strela zanetila požar v hlevu, ki je v celoti pogorel. »A živeli smo preprosto, lepo življenje, vseskozi smo bili povezani,« danes radi povedo njuni otroci.
Mamin glasbeni talent se je prenesel na vse otroke, z njih pa tudi na vnuke, in družina Stele je daleč naokoli znana kot glasbena. Čeprav nista imela formalne izobrazbe, sta bila izjemno razgledana. Sploh očetu so otroci rekli kar živa enciklopedija, saj ga je nadvse zanimalo področje zgodovine in geografije, tudi potoval je zelo rad, čeprav za uresničitev vseh tovrstnih želja ni bilo ne časa ne denarja. Nekajkrat se je v tujino podal skupaj s svojim stricem, umetnostnim zgodovinarjem dr. Francetom Steletom. Mama, ki je vse življenje rada pisala pesmi, pa je bila vedno najraje doma.
Zdravje ju, skladno z leti, že malce zapušča, a še vedno zelo rada bereta in gledata televizijo, zelo rada pa imata tudi obiske, zato sta se pred dnevi razveselila tudi obiska župana Mateja Slaparja, ki jima je prišel čestitat za platinasto poroko.
Verjetno za mamin rojstni dan, 18. junija, jima bodo slavje pripravili tudi otroci. Želja za darila že dolgo nimata več, le da bi bila zdrava, da bi ju otroci in vnuki čim večkrat obiskali in da bi lahko skupaj preživela še veliko lepih dni.