Še vedno skrbita sama zase

Pred mesecem dni je minilo sedemdeset let od poročnega dne Veronike in Frančiška Uršiča iz Zgornjih Stranj. Minuli teden so ju s šopkom in čestitko obiskali tudi kamniški župan Matej Slapar in predstavniki Društva upokojencev Kamnik.

Zgornje Stranje – Kot vsi starejši, imata tudi zakonca Uršič zanimivo življenjsko zgodbo. Veronika Štirn se je rodila 23. aprila 1930 v Zgornjih Stranjah, Frančišek Uršič (Franci) pa 15. novembra 1924 v sosednji vasi Godič. Pred drugo svetovno vojno sta se poznala le na videz, usoden za njuno življenjsko pot pa je bil vaški ples, na katerem sta se zaljubila. »Med vojno je bila mami izseljena v Nemčijo, v delovno taborišče Altteting, skupaj z mamo in staro mamo, ker sta bila brat Mirko in ata Karel v partizanih. Ko so se vrnile konec aprila 1945 domov, še ni bilo svobode. V hiši so še vedno stanovali tujci. Tudi ata se ni vrnil iz partizanov, ker je tam umrl. Očka Franci je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko. V Normandiji je prebegnil k zaveznikom in se vrnil v domovino s 5. Prekomorsko brigado. V Ljubljano je prišel 9. maja 1945, na dan osvoboditve. Tudi on je imel veliko srečo, da je ostal živ,« svoja starša opiše Milena Brajer, ena od dveh hčera, ki sta se jima rodili (poleg nje še Ida).

Po šolanju sta se oba starša zaposlila na sedanji Občini Kamnik, kjer sta delala do upokojitve. Oče je bil tržni inšpektor, mama pa je delala v računovodstvu. Poročila sta se 29. aprila 1950 na Matičnem uradu Kamnik. Na poroko v Kamnik sta se peljala s taksijem, na cerkveno poroko pa sta šla kar peš, v cerkev sv. Benedikta v Stranje, ki je bila po vojni obnovljena po Plečnikovih načrtih. Poročno kosilo pa so jima v družbi najožjih sorodnikov in prijateljev pripravili doma. Glavna kuharica je bila kar nevestina mama.

Zraven domače hiše sta začela graditi svoj dom. Postala sta starša dvema hčerama, danes pa imata vnuka in štiri vnukinje ter še tri pravnuke in štiri pravnukinje – obiskov vseh sta vselej zelo vesela. Po upokojitvi sta se ukvarjala z domačim vrtom in varstvom vnukov, gospod Franci je nadvse rad zahajal v gore, mamin ponos so bile cvetoče balkonske rože ter odlične potice in flancati, ki jih za praznike še vedno speče. Oba pa sta bila velika ljubitelja knjig, še vedno rešujeta križanke in pišeta dnevnik.

»Zadnja leta so postala naporna zaradi bolezni in starosti, vendar se še kar nekako trudita, da vse v hiši postorita sama, le za nakupe in delo okrog hiše poskrbimo drugi,« še pravi hčerka Milena in zaključi, da sta bila starša vse življenje skromna, delovna in poštena.