Nova hladna vojna

Odnosi med ZDA in Kitajsko so vse bolj napeti, zaostrujejo se tudi med Kitajsko in Evropo. Se v odnosih med Zahodom in Kitajsko začenja nova hladna vojna? Ali ta pomeni tudi konec globalizacije?

Ideološka vojna

Gornja vprašanja nam razloži sinologinja Zorana Baković, dolgoletna dopisnica Dela iz Pekinga. »Sem zelo naklonjena Evropski uniji in mislim, da gre, čeprav po ovinkih, v pravo smer. Uvoz kitajskega česna sem vedno imela za nekakšen simbol. Ni nam treba uvažati kitajskega česna; moramo se odločiti, kaj bomo zadržali na svojih tleh. Zdaj je res skrajni čas, da razmislimo, kje so vendarle naše prednosti pri stvareh, ki smo jih v preteklosti že opustili. Proizvodnja hrane je tu ključna in strateškega pomena. Upam, da smo to zdaj končno doumeli. Vse to pa vendarle ne pomeni, da bi zdaj kar ukinili globalizacijo. Nasprotno. Zdaj prihajamo v dobo umetne inteligence, razmaha robotike, digitalizacije industrije, kar brez globalizacije nima smisla. Poleg tega pa tudi ne vidim, kako bi ta razvoj sploh preprečili. Mislim, da vstopamo v novo fazo globalizacije, v kateri bo treba vpeljati drugačne standarde in drugačne definicije. Kar pa zadeva hladno vojno, je veliko vprašanje, kaj s tem sploh hočemo reči. Danes hladna vojna med ZDA in Kitajsko vsekakor ni enaka tisti med ZDA in Sovjetsko zvezo. Iz več razlogov. Prvič: Kitajska danes ni prav nič podobna nekdanji Sovjetski zvezi, niti ni odnos med tema državama podoben nekdanjemu odnosu med Washingtonom in Moskvo. To gre predvsem pripisati nekoliko absurdnemu dejstvu, da so največji ideološki nasprotniki Kitajske obenem tudi njeni največji in najboljši trgovinski partnerji. Kakšna hladna vojna bi sploh bila mogoča na tej osnovi? In vendar to še ne pomeni, da niso odnosi Kitajske z nekaterimi državami nevarni. Tu, ponavljam, ne gre toliko za ZDA kot za njene sosede, ki imajo dobre razloge, da jih skrbijo potencialna žarišča in celo potencialni spopadi. Sama bi za opis današnje situacije izraz hladna vojna nekoliko modificirala in uporabila kak drug pridevnik. Tako bi bilo gotovo mogoče govoriti o ideološki vojni med demokratičnimi in nedemokratičnimi družbami. O tem moramo navsezadnje razmišljati tudi na evropskih tleh – in to ne zgolj glede Kitajske. Te težnje so tudi tu zelo očitne in mislim, da mora Evropska unija pri tem nastopiti odločneje in glasneje.«

Tehnološka vojna

Nova hladna vojna je torej drugačna od nekdanje, je bolj ideološka. »Potem je tu tehnološka vojna, ki je zelo resna zadeva. Vstopamo v novo fazo tehnološkega razvoja in v novi val digitalizacije industrije in tu se bodo nekateri mednarodni akterji nedvomno vsilili kot močnejši, bolj prisotni, drugi pa bodo izpadli. Zelo zanimivo bo spremljati, koliko bo Kitajska pri svojih načrtih uspešna, kajti njene ambicije so zelo velike, sledi pa jim tudi že zelo dolgo, že najmanj 30 let. Zelo sistematično umešča svoja podjetja – med njimi osrednje mesto slej ko prej pripada Huaweiju – v vse države, ki so naredile večji korak naprej v informacijsko-komunikacijski tehnologiji. Vsekakor ima visoke ambicije in želi dominirati pri postavljanju tehnologije nove generacije. Tu smo priče konfliktu dveh svetov, na eni strani kitajskega in na drugi ameriškega, no, morda gre celo za spopad treh svetov, kajti tudi Evropa je močna na področju umetne inteligence in informacijske tehnologije. V vsakem primeru bo ta konflikt, ki mu lahko rečemo tehnološka vojna, imel zelo pomembne posledice, ki nas znova vračajo k vprašanju sistema vrednot, k spoštovanju pravic posameznika, individualne svobode, človekovih pravic in navsezadnje k vprašanju, v kakšni družbi bomo živeli. Kolikor s Kitajsko že tekmujemo ali bomo to še počeli, lahko obdobje, v katero vstopamo, okvirno sicer res označimo kot hladno vojno, a to ne pomeni, da ne bomo z njo hkrati tudi sodelovali. V času hladne vojne je obstajala železna zavesa in nismo nič sodelovali, zdajšnja situacija pa je mnogo bolj raznovrstna. Kakor rečeno: na nekaterih področjih bomo v sporu, spet drugje bomo sodelovali. Treba pa bo poiskati dobro ravnotežje in priznati si moramo, da je Kitajska zase v odnosu do Evropske unije našla mnogo boljše ravnotežje kot obratno. Mislim, da je čas, da se to spremeni in da začne Evropa zavzemati jasnejšo pozicijo v svojem odnosu do Kitajske …« (Vir: Nina Slaček, MMC RTV SLO)

Koliko sanj in sreče?

Peter Handke v romanu Žalost onkraj sanj, o desetletjih sredi 20. stoletja: »Le redko se je živelo brez vsakršnih sanj in približno srečno, po večini pa brez vsakršnih sanj in vsaj malo nesrečno.« Ob tej trditvi se vprašamo, ali ni danes sanj in sreče kljub vsemu nekaj več?