Odprto pismo dr. Simoni Kustec, ministrici za izobraževanje, znanost in šport
Spoštovani, pišem vam kot učitelj, ki je svoje poslanstvo skoraj trideset let čutil in izpolnjeval na dijaški strani katedra. Pišem vam kot človek, ki bo naredil vse, da bodo mladi nekoč znali vzleteti pod bolj modro nebo. In ki bo (o)stal, četudi sam in navzlic silni politični korektnosti in všečnosti, na braniku osnovne spoštljivosti do naše prihodnosti.
Če kdo, matematiki vemo, da obstajajo težke reči, ne da bi se nam jih bilo treba dotakniti. Kar pa ne pomeni, da se nas ne dotaknejo. Najbrž je covid-19 ena od teh lekcij, ki smo jo globalno izgubili. Zaradi našega načina življenja, zaradi zverinskega plenjenja naravnih in človeških virov, zaradi pohlepa, zaradi pridobitniških mask, ki smo si jih nadeli že davno pred virusom. Razumel sem, da je sklep o šolanju na daljavo nujen in logičen. Tudi takrat, ko so druge evropske države že odpirale vrata vseh šol in odpravljale omejitve, ste me prepričali. A odločitev, da od cele generacije mladostnikov (od vrtca do fakultete) do septembra pustite doma samo in izključno dijake nižjih letnikov srednjih šol, me je pretresla.
Zato vas, spoštovana ministrica, prosim za strokovno podlago in argumentacijo tako drastičnega posega v (ne le šolsko) življenje 15–17-letnikov, ki ste jim pravico do obiskovanja pouka odtegnili. Ravno v času, ko je šola zanje najpomembnejša sfera, iz katere so bili iztrgani. Vrtčevski otroci, osnovnošolci in maturantje se medtem vračajo v hrame učenosti, odgovorni celo ukinjajo manjše skupine in mehčajo ukrepe. Z našimi najstniki je očitno drugače. Topel stisk roke, skupne šolske norosti in trepetanja, vzgojno komponento in socialno sprejetost – vsega tega jim ne bomo vzeli »le« za poltretji mesec, ampak za najmanj pol leta (če ne bo drugega vala). V čem so moji dijaki tako drugačni? V čem tako izstopajoče ogrožajo svoje babice in dedke? Zakaj so tako ekstremno nevarni javnim prevoznikom, kuharicam? Se ta nevarnost res zmanjšuje, ko omejeno šolanje na daljavo izgubi vsak vpliv v najstniških glavah in je strežba v lokalih zanje (in za lastnike) bolj privlačna opcija?
Ocena čez palec spoštovanega dr. Kristjana Lešnika Muska, nekdanjega sošolca na matematični fakulteti, o milem vplivu krize na šolsko kondicijo in psiho otrok je lahko kvečjemu lepa želja. Težko je namreč verjeti, da odsotnost klasičnega pouka pri večini otrok ne bo pustila večjih posledic. Še posebej, če jo podamo, še preden je prizadetost enega dela populacije sploh merljiva. Ne gre le za pomisleke psihologov Slovenije, ki ste jih prejeli. Učnim procesom manjkajo cele faze, naši pravilniki pa urejajo vse, le kaotičnega virtualnega sveta ne. Gre za očitno stisko mladih, ki šolo, z vsemi njenimi napakami, potrebujejo tako kot zrak. Zdi se, da je že v nekaj mesecih ves naš trud za korigiranje socialnih neenakosti strmoglavil. Tiste dijake, ki jim je z osebno pomočjo še uspelo krpati luknje v znanju, je koronakriza oddaljila od šole.
Ne razumite me napak. Sem soavtor e-učbenika, verjetno enega boljših na svetu. Pa vendar se ob fizični odsotnosti učitelja - usmerjevalca bogate vsebine spremenijo v zgodbe za lahko noč. Pri šolanju čez ekran sem uporabil vse, kar sem vedel in znal, daleč presegel učno obveznost, tudi individualno odpravljal dijaške težave, a tistega očesnega stika, zadovoljstva ob razumevanju ali zahteve po podnapisih pri trenju matematičnih orehov nisem dosegel.
Populisti kričijo, da učitelji nikdar ne dvigajo svojega glasu. Morda zato, ker nas nočejo slišati. Morda zato, ker zahtevamo, da odločevalci sprejmejo odgovornost za tovrstne »rešitve«. A tišine na šolskih hodnikih ni več mogoče preslišati. Postaja krik naše notranjosti. In prošnja, da ne kaznujete mladih, ki si tega niso zaslužili.
Marko Špolad, prof. mat.