Dopusti in počitnice
Še pred tremi meseci smo morali biti doma, se gibati znotraj meja lastne občine, stike smo omejili na minimum, za čakanje doma smo dobili neko obliko pomoči od države. Veliko zaposlenih je bilo prisiljenih delati od doma. Mogočnost in koristnost spleta sta se pokazali v vsej svoji veličini. Veliko aktivnosti v družbi se je zmanjšalo, javno življenje je skoraj zamrlo. Bili smo doma in za to delo smo dobili še t. i. univerzalni temeljni dohodek. Še nikoli do sedaj država ni bila tako radodarna do svojih državljanov. Družba se počasi vrača v stare tirnice, enako pa ne bo nikoli več. Koronakriza je premešala karte, kakšne bodo posledice, bomo videli v prihodnosti. Morda bo največje spoznanje možnosti dela od doma, možnost predavanj po spletu. Verjetno pa bomo skozi čas najbolj občutili pocenitev delovanja družbe zaradi možnosti, ki jih omogoča internet. In tudi bolj bomo preudarni pri trošenju denarja za dobrine, ki jih dejansko ne potrebujemo. Hkrati nas je malo strah, kaj bo prinesla prihodnost. To pa je tako ali tako stalna skrb.
Skoraj neverjetno je, da smo od čakanja doma ali od zmanjšanih delovnih obveznosti (ne velja za vse) v trenutku preklopili na razmišljanje o dopustih. Iz utrujenosti v počivanje. Država nas s turističnimi boni prijetno sili v koriščenje zastonjskega denarja. Poklici so zelo različni. Iskreno pa moramo povedati, da so mnogi zaposleni v zadnjih mesecih vložili ogromno truda v skrb za sočloveka, učence in dijake, da je družba normalno delovala. Tem res privoščimo oddih.
Turistični boni nam bodo finančno olajšali dopust. Bolj bomo spoznavali našo lepo deželo. Čas oddiha pa bomo preživeli z najbližjimi. Če je vse prav. Še vedno me preseneča, da za prenekatere pomeni letni oddih bivanje v kampu, na barki, v stanovanju … V družbi kolegov, kjer je glavno vodilo prenajedanje in predvsem obilno popivanje. Kaj pa je s tem narobe? Najmanj to, da so na takih dopustih prisotni tudi mladoletni otroci. Zgodbe, ki mi jih pripovedujejo odrasli otroci, so daleč od lepega družinskega dopustniškega vzdušja. Takšni dopusti so običajno le nadaljevanje domačih razmer. Ti odrasli povedo, kaj vse so doživljali na glasnih dopustniških zabavah: veliko pitja, bučno proslavljanje sončnih zahodov in vzhodov, na otroke so ti veseljaki pozabili, bili so prepuščeni sami sebi, ko so gledali »odklopljene« starše.
Zato, dragi starši, privoščimo svojim otrokom dopust. Privoščimo jim svojo (trezno) bližino. Otroci tako hitro odrastejo. Lahko se zgodi, da nam bo kasneje žal. Otroci vedno upajo, da bo bolje. Če kje, potem na dopustu čakajo, da jim bosta ati in mami posvetila svoj čas. Niso zahtevni, samo našo (trezno) bližino potrebujejo. Večno nam bodo hvaležni za dobro starševstvo. Starši pa s tem dobimo darilo lastne sreče.