Vinko Bogataj

Posebna zgodba, ki ga spremlja še danes

Vinko Bogataj živi v Lescah že več kot štirideset let. Pred tem je živel v Češnjici pri Podnartu. Že kot otrok je s smučmi skakal »po kucljih«. Kasneje je postal član slovenske skakalne reprezentance, v svetu pa ga je proslavil njegov padec v nemškem Oberstdorfu. Pisalo se je leto 1970.

Osnovno šolo je Vinko obiskoval v Kranju in v tem času postal tudi član SK Triglav Kranj. Njegova generacija so bili na primer Marjan Mesec, Peter Štefančič, kasneje kombinatorec Janez Gorjanc. »Bili smo kar zagnana generacija. Kasneje smo vsi skakali za reprezentanco,« razloži Vinko.

Pri 22 letih pa se je Vinku Bogataju pripetila posebna zgodba, ki ga spremlja še danes. Na skakalnici v nemškem Oberstdorfu je doživel padec, ki je bil videti izjemno tragično, a na koncu bi lahko rekli, da jo je odnesel samo s prasko za ušesi. Posnetek padca lahko najdete na YouTubu in res je strašljivo gledati, kako se Vinko poskuša ustaviti, a mu ne uspe.

Začelo se je z lepim vremenom ...

... začne pripoved Vinko, a se je vreme do začetka tekme poslabšalo. »Mislim, da sem imel štartno številko 21. Ampak ko sem prišel na vrsto za skok, sem zaradi močnih sunkov vetra in sneženja na vrhu čakal na start dobrih dvajset minut.« Zelo ga je zeblo, se spominja.

Nadaljuje: »'Špura' je bila zamedena, je praktično ni bilo. Ni bilo kot danes, ko je ta globoka štiri centimetre in ne moreš ven, tudi če bi hotel. Res se je komaj kaj videla.« So pa na isti skakalnici smučarski skakalci skakali že dva dni prej in so jo organizatorji kar precej popravljali, ker so bili skoki prekratki. Mizo so podaljšali, povišali, nazadnje so še podaljšali zalet. Precej so improvizirali, da so lahko skakalci potem leteli kakih 160 metrov, pove Vinko.

To so bili tudi še časi, ko ni bilo semaforjev in predskakalcev. »Ko je veter ponehal in se je ozračje za trenutek umirilo, je starter zamahnil z zastavico. Bil sem popolnoma premražen, sem pa moral hitro startati, da me ne bi ujel drugi sunek vetra.« Spominja se, kako je gledal navzdol in videl, kako so se smreke krivile, tako je pihalo in snežilo, ampak tekme niso odpovedali.

Zapeljal se je ...

»Nisem imel občutka, kako čepim, ko mi je eno smučko spodbilo na notri, drugo spodneslo, a ker se mi je zdelo, da sem še daleč od mize, sem pomislil, da se bom do nje ustavil. To sem tudi poskusil, a sem priletel čeznjo 106 kilometrov na uro,« pripoveduje Vinko, ki se je nato zavedel šele, ko so ga ležečega na tleh obkrožili ljudje in ga spraševali, ali je z njim vse v redu. Zdelo se jim je nemogoče, da mu ne bi bilo nič, glede na to, kako grdo je padel. Vinko pa je hotel kar vstati. Vztrajali so pri svojem, ga odpeljali v bolnišnico, kjer so potem potrdili, da ni poškodovan.

Vinko se dobro zaveda, kakšno srečo je imel. Se je pa takoj za njegovim padcem, ko so skakalnico ponovno usposobili za nadaljevanje tekme, zgodila še ena nesreča, pri kateri se je poškodoval predstavnik Vzhodne Nemčije. On ni imel Vinkove sreče. Potem so tekmo prekinili.

Snemala je ameriška televizija

Vinkov padec pa je čez noč postal popularen. Tekmo je namreč snemala ameriška televizija ABC. Padec je tako pristal v uvodni špici oddaje Širni svet športa (Wide World of Sports), kjer so ga poimenovali Agonija poraza (The Agony of Defeat). Zato je Vinko v nadaljevanju tudi petkrat videl Ameriko. Dvakrat so ga povabili v New York in dvakrat v Los Angeles, ko so praznovali obletnice oddaje; ker je tudi strasten ljubiteljski slikar, je razstavljal v Pensilvaniji, v Pittsburghu, kamor pa so ga povabili ameriški Slovenci. Slikarstvo je namreč njegova druga ljubezen, ki jo je sicer v času aktivnega ukvarjanja s športom postavil malce na stranski tir, vendar nikoli opustil.

S soprogo sta se prvič odzvala povabilu za obisk proslave v New Yorku leta 1980, morda 1981. »Nastanjena sva bila v hotelu Waldorf Astoria. Gre za hotel, v katerem naj bi stanoval tudi Tito, kadar je bil na obisku. Okoli naju so bila sama znana imena ameriškega športa. Nekateri so imeli sobe celo v istem nadstropju.« Našteva: »Muhammad Ali, Joe Frazier, Arthur Ashe ...« Nasmehne se, da je Alija večkrat srečal na hodniku in ga tako počasi tudi spoznal. »Proslavo ob obletnici televizije pa je kar težko opisati. Res je bilo lepo, družba pa eminentna.«

V tistem trenutku je postal del zvezdniške zasedbe tudi sam. Ethel Kennedy se je najavila, da bi ga želela spoznati; v Los Angelesu je srečal Franka Sinatro, Jane Fonda, v Pittsburghu pa ga je doletela posebna čast: povabili so ga, da na bejzbolski tekmi med moštvoma Colorado Rockies in Pittsburgh Pirates vrže prvo žogo. »To je bilo tudi posebno doživetje,« se nasmehne in pokaže fotografijo, na kateri meče žogo.

Pravzaprav je padec Vinka v Ameriki tako rekoč izstrelil med zvezde. V uvodni špici oddaje Širni svet športa so ga vrteli več kot dvajset let, in ko so posnetek umaknili, so se gledalci pritožili. Takratni Jugoslovan, ki je tekmoval v za Ameriko precej eksotičnem športu, je namreč postal ljubljenec ameriškega občinstva.