Damir Globočnik, Trubarjev spomenik v Ljubljani, Slovensko društvo likovnih kritikov, Ljubljana, 2020, 88 strani

Trubarjev spomenik v Ljubljani

»Trubar 'raste' iz marmornatega čoka in se razvije polagoma in organsko v plastičen kip. Trubar stoji na prižnici (leci). Obe roki upira pred seboj. Desnica drži slovensko biblijo, levica pa se je energično stisnila v pest. Glava je nagnjena nekoliko naprej, kakor je to navada pri govornikih. Ta glava z dolgimi lasmi in dolgo brado! Obličje izraža nenavadno energijo in v teh očeh gori ogenj prepričanja in samozavesti ter zaupanje v veliko idejo slovenske reformacije! Bernekerjev 'Trubar' govori: 'Slovenci! Ne bojte se! Pogumno naprej! Ta-le slovenska biblija nas povede k boljšim časom! Ta-le slovenska knjiga, ki sem jo spisal jaz, je začetek našega kulturnega življenja. Doslej ste bili mrtvi – poslej boste živeli, ker resnično vam povem: moja knjiga vas je vzbudila!' ... Mojster Berneker je vdahnil belemu marmorju pravo umetniško življenje. 'To ni mrtev kip, to je živi Trubar, tisti Trubar, ki ga pozna izobraženi in svobodomiselni rojak iz naše zgodovine! Berneker je ravno s tem svojim Trubarjem pokazal in dokazal, da je pravi umetnik z živahno fantazijo in globoko dušo. Ta Trubar je tako lep, da je skoro škoda, da bo stal pod odkritim nebom blizu hrupne velike in prašne ceste. Jaz bi rajši videl, ko bi stal kje v kakem 'panteonu' pod kupolo.'« (str. 66–67)

Knjižico o Trubarjevem spomeniku v Ljubljani, ki so ga odkrili pred 110 leti, je napisal likovni učenjak in gorenjski rojak ddr. Damir Globočnik. V gornjem odlomku pa beremo, kako je spomenik portretiral pesnik Anton Aškerc, ki je bil nad njim silno navdušen. A bili so tudi drugačni pogledi in dejanja. »Šentklavške tercialke na čelu s pomivalko Mano, naj bi, tako je pisalo Jutro, grozile, da bodo Trubarjev spomenik napadle s kamni. Jutro je nadškofu Jegliču svetovalo, naj tiste kaplane in fajmoštre, ki po Ljubljani pasejo lenobo in si bašejo žepe, spodi na deželo delat, ne pa da jim dopušča, da rogovilijo v Katoliški tiskarni, Marijanišču in Društvu sv. Marte ter izrabljajo neizkušene ženske. Neznani vandali so decembra 1910 odnesli srebrne smreke, nasajene pri Trubarjevem spomeniku in v parku Tivoli. Mestni vrtnar je ponudil 30 kron nagrade za tistega, ki bo pomagal odkriti krivca …« (str. 73) Sto deset let pozneje so se duhovi v tej zadevi pomirili. V novih zapletih pa vedno znova oživljajo in se razburjajo. Kot nacija smo silno napredovali, v človeških nraveh smo podobni prednikom pred sto in več leti. Iz davnine pa nas slej ko prej nagovarja Trubar: »Moji lubi Slovenci!