Kot da bi šli dvainpolkrat od Ljubljane do Damaska
Pohodov solidarnosti z begunci in vsemi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoj dom zaradi vojn, preganjanja, podnebnih sprememb in skrajne revščine, so se udeležili tudi številni Gorenjci – nekateri so kilometre »nabirali« sami, drugi so se pridružili kateremu od skupinskih pohodov, ki jih je v okviru akcije Kaj je dom? organizirala Slovenska karitas.
Bled – Pohod solidarnosti z ljudmi, ki so morali zapustiti dom, je organizirala Slovenska karitas v sklopu akcije ozaveščanja Kaj je dom?, ki poteka že tretje leto zapored. Kot je povedala Jana Lampe, vodja mednarodne pomoči in glavna pobudnica pohodov solidarnost pri Slovenski karitas, je akicja potekala sočasno v enajstih evropskih državah, letošnji cilj pa je bil po ozavestiti prispevek migrantov v državah, kamor so se preselili in kjer s svojim delom, znanjem, izkušnjami in kulturo bogatijo skupnost, pa tudi v državah, iz katerih izvirajo; mnogo jih namreč z denarjem, ki ga zaslužijo pri nas, pomaga tudi družinam doma.
Solidarnost z ljudmi na poti
»Vsak dan svoj dom zaradi vojn, preganjanja, podnebnih sprememb in skrajne revščine zapusti povprečno 37 tisoč ljudi. Večinoma iz držav Azije in Afrike, vse več tudi iz držav Latinske Amerike. Ob tem se največ migracij dogaja znotraj afriškega kontinenta, kar ustvarja pritisk na že tako revne države. V želji po preživetju in človeka vrednem življenju se begunci podajo na dolge in tvegane poti, na katerih lahko postanejo žrtve nasilja in izkoriščanja ali pa celo izgubijo življenje. Veliko kilometrov opravijo peš. Na Slovenski karitas prepoznavamo njihov pogum v želji po človeka vrednem življenju. Zato smo jim želeli s simbolno prehojenimi kilometri izraziti podporo in solidarnost na tej poti,« je poudarila.
Kampanja načeloma do začetka avgusta poteka na družbenih omrežjih v okviru akcije Kaj je dom? #whatishome, letošnjo pa so, kot že rečeno, začeli s tednom in pohodi solidarnosti. »Begunci ogromno kilometrov na svojih poteh v boljše življenje prehodijo peš. Z organizacijo pohodov smo želeli ljudi spodbuditi, da z mislijo nanje hodijo tudi sami in na ta način vsaj delno občutijo napor, ki ga doživljajo oni, da na neki način postanejo njihovi sočutni sopotniki. Zamislili smo si simbolno pot iz Damaska v Siriji do Slovenije in si zastavili za cilj, da skupaj zberemo 2.810 kilometrov, kolikor znaša razdalja med Damaskom in Ljubljano,« je pojasnila.
Sedem tisoč kilometrov
Kilometre so posamezniki lahko »nabiral« sami in jih nato vnašali v aplikacijo na družbenih omrežjih, nekaj je bilo tudi organiziranih pohodov – med njimi tudi pohod okoli Blejskega jezera. Jana Lampe, doma iz Gorij, se je s skupino pohodnic iz tamkajšnje župnijske Karitas na primer peš odpravila na Brezje. Skupaj je bilo v projektu udeleženih 510 ljudi iz različnih krajev po vsej Sloveniji. Prehodili so 7.096 kilometrov in tako presegli zastavljeni cilj.
Pohodu solidarnosti so se priključili tudi ljudje, ki so zaradi različnih vzrokov zapustili državo, v kateri so se rodili, in si sedaj v Sloveniji želijo ustvariti dostojno življenje, je povedala Jana Lampe. Med njimi je bila tudi Marija Voglar, v Venezueli rojena Slovenka, ki je bila zaradi krize v državi v januarju repatriirana v Slovenijo: »Ko sem letos odhajala iz Venezuele, nismo imeli ne elektrike ter ne vode in plina. Težko je bilo zapustiti dom. Pot do Slovenije je bila zelo naporna. Zelo sem bila vesela in ganjena, da so me tukaj vsi ljudje zelo lepo sprejeli.«
Akcija, pravi Jana Lampe, je letos seveda potekala v posebnih razmerah, a so se ljudje vendarle začutili, de je številnim po svetu še mnogo težje kot je pri nas. »Zdi se mi, da vsaka kriza vendarle sproži tudi veliko solidarnosti, tudi med Slovenci,« je še povedala in ob tem navedla pričevanja slovenskih misijonarjev, ki vedo povedati, kako zelo je epidemija prizadela ljudi v afriških državah. »Tam številni še vedno živijo zgolj od dnevnega zaslužka. Zdaj niso mogli na ulice, da bi si prislužili tistih nekaj sredstev za preživetje. Zaradi zaprtja mej med državami narašča cena hrane in število ljudi, ki trpijo zaradi lakote, ob tem, da so ljudje na podeželju tako revni, da niti za milo nimajo – kako bodo torej poskrbeli za higieno, ki je ključna pri zaustavitvi širjenja virusa ... Razmere so res težke, pa ne le v Afriki. Kot poročajo naši sodelavci, je zelo hudo tudi na Balkanu.«