Počastili nekdanji dan vstaje
Člani Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in Občina Kamnik so tudi letos pripravili srečanje ob spomeniku pri Titanovi brvi in se tako spomnili prvih dveh žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem.
Kamnik – Tradicionalni dogodek je tudi letos privabil nekaj deset obiskovalcev, čeprav so organizatorji zaradi številnih omejitev morali okrniti kulturni program in do zadnjega niso vedeli, kakšnih priporočil se bodo zaradi virusa morali držati.
Na Kamniškem se nahaja več kot sto obeležij in spomenikov, posvečenih žrtvam druge svetovne vojne, a spomenik pri Titanovi brvi ima med njimi poseben pomen. Posvečen je namreč borcema Kamniške čete Dominiku Mlakarju in Antonu Miklavčiču, ki se ju Kamničani spominjajo kot prvi žrtvi druge svetovne vojne v občini. Vstaja na Kamniškem se je začela 27. julija 1941, ko je kamniška bojna skupina dobila nalogo, da zažge vojaško skladišče bencina na Zapricah, minira smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, poruši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napade še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku, a akcija zaradi izdaje ni povsem uspela. »Današnjemu dnevu so nekdaj rekli dan vstaje in ne vidim prav nobenega razloga, da ne bi bilo še vedno tako. Prejle mi je na uho prišel pogovor dveh mimoidočih, češ da pripravljamo komemoracijo, a sam menim, da ni tako, saj za ničemer ne žalujemo, ampak smo pripravili dogodek v počastitev svetlega spomina,« je zbrane nagovoril povezovalec programa in recitator Goran Peršin in spomnil na to, da je občina Kamnik do sredine 90. let prejšnjega stoletja 27. julija praznovala občinski praznik.
Zbranim je nekaj zgodovinskih dejstev in misli namenil slavnostni govornik podžupan Aleksander Uršič. »Slovensko ozemlje je skupaj s slovenskim jezikom v vsej naši zgodovini trden temelj, da smo obstali kot narod. Zgodovina nas uči, da se je slovenski narod znal upreti, ko je šlo za njegovo svobodo. Zato danes živimo v svoji državi, govorimo svoj jezik in moramo biti ponosni na svojo zgodovino. To vse ni samoumevno, zato ne smemo biti tiho, ko opazimo težnje, da potujčijo še tisto malo, kar je ostalo slovenskega. Leta 1991, ko smo stopili na samostojno pot, so nam obljubljali drugo Švico, danes vemo, da niso imeli v mislih blaginje naroda, ampak švicarske transakcijske račune. Danes, ko si nekateri želijo drugo Madžarsko, se mora slišati naš glasen ne. Verjamem, da tisti, ki se vidijo samo skozi informativne oddaje, menijo, da ne potrebujemo javne radiotelevizije. Tisti, ki poznamo tudi oddaje, kot so Male sive celice, Ljudje in zemlja in še bi lahko našteval, pa ne moremo razumeti, kako lahko nekdo, ki je plačan iz davkoplačevalskega denarja, poziva k neplačevanju RTV-prispevka. Ali to pomeni, da bomo javno zdravstvo in pokojninski sistem urejali tako, da bomo ukinili prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Letošnje leto nam je prineslo neko novo realnost, pokazalo je, brez česa vse se v življenju da in ne da živeti.«