Obet megakatastrof

Nastopilo je »visoko poletje«, čas za dopust. A tudi v takem času ne smemo pozabiti, da živimo v svetu, ki ga prizadeva epidemija, in da na ta svet že nekaj časa preži vsaj pet možnih in strašnih megakatastrof. Katerih?

Kibernetski napad

Letošnje leto človeštvu res ne prizanaša. Zloglasni novi koronavirus je okužil skoraj 17 milijonov ljudi in do konca julija zahteval že 670 tisoč smrtnih žrtev. Vendar ta katastrofa ni nič v primerjavi s tistimi, do katerih lahko pride že v bližnji prihodnosti. Na spletu sem naletel na scenarij ene od takih možnosti. Glasi se približno tako, kot sledi. Kitajska naj bi »ukradla« ameriško tehnologijo, s katero v popolni tajnosti že razvijajo orožje, ki ga je mogoče poslati v orbito, z njim pa bi lahko uničili vsako letalo, ki bi ga želeli, in dobesedno izničili kar devetdeset odstotkov Američanov oziroma kogar koli bi se pač lotili. Še posebno nevarno naj bi bilo orožje, ki sproži elektromagnetne valove na površju Zemlje, in sicer tako, da kibernetski vojaki v atmosfero pošljejo jedrsko orožje nizkega dometa, ga tam detonirajo, eksplozija pa povzroči val energije, ki je tako močan, da v trenutku »scvre« električne napeljave in naprave. Ko bi se to zgodilo, bi v ospredje stopila druga skupina, ki bi s kibernetskim napadom onemogočila svetovni splet. Slednje mogoče sploh ne bi bilo potrebno, saj bi napadalci že z »odklopom« električne energije državo potisnili v kaos, ki bi mu sledili izgredi ter lakota. Če bi temu dodali še izpad spleta, prek katerega poteka vedno več trgovanja, dela in komunikacije, ne bi trajalo dolgo, da bi se ameriško in nato še svetovno gospodarstvo sesulo, sledile bi druge družbene strukture in umrlo bi lahko med sedemdeset in devetdeset odstotkov državljanov, v primeru ZDA torej okrog 295 milijonov. Poročilo je sicer izdelala ameriška skupina za nacionalno varnost, temelji pa na prispevku iz kitajskega časnika, v katerem avtor razpravlja prav o možnostih vojskovanja, ki jih omogočajo elektromagnetni valovi v kombinaciji s kibernetskimi napadi in računalniškimi virusi. Ljudje mislijo, da v informacijski dobi napad z elementom presenečenja, kot je bil tisti na Pearl Harbor, ni mogoč, a je še kako. Vse, kar je treba storiti, je, da onemogočimo splet, od tu dalje so stvari zelo preproste … (Vir: slovenskenovice.si)

Pet megakatastrof

Profesor Jeffrey Schlegelmilch, ki je na univerzi Columbia direktor nacionalnega centra za pripravljenost na katastrofe (National Center for Disaster Preparedness, NCDP) poudarja, da epidemija novega koronavirusa, ki jo preživljamo zdaj, ni megakatastrofa, kakršne lahko še pričakujemo. Človeštvo lahko namreč po njegovem mnenju v prihodnje doleti kar pet takšnih silnih katastrof: biološko uničenje, jedrska vojna, drastične podnebne spremembe, kibernetsko vojskovanje in razpad infrastrukture. Uporaba jedrskega orožja se bo zgodila prej ali slej, a je zdaj večja verjetnost preživetja kot med hladno vojno. Zato ni brez smisla razmišljati o življenju po jedrski vojni. Čeprav obstaja možnost, da se več megakatastrof zgodi naenkrat, se dajo posledice takšnih dogodkov ublažiti z dobro pripravo. Ena takih je popolna karantena, ki jo iz dobro znanih razlogov že preizkušamo. (Vir: slovenskenovice.si) Profesor Schlegelmilch navaja na prvem mestu biološko vojno. Za kaj gre? »Biološko orožje je vsako bojno sredstvo v obliki patogenega organizma ali njegovega toksina, namenjeno za povzročitev obolenja ali smrti ljudi, živali ali rastlin, in se uvršča med orožja za množično uničevanje … Najučinkovitejši način uporabe je razpršenje aerosolnih delcev, ki vsebujejo kužne mikrobe, manj učinkovita pa je uporaba eksplozivnih naprav, okuženje oziroma kontaminacija vode in hrane ter prenos z živalskimi prenašalci bolezni oziroma vektorji …« (Vir: Wikipedija) Torej: če bi virus, ki nas ogroža zdaj, nekdo namenoma razpršil v ozračje, bi bila to že biološka vojna …

Igre bodo

»Odpoved olimpijskih iger zaradi izjemnih zunanjih okoliščin bi bila za MOK najlažja rešitev, saj bi ne nazadnje za to dobili denar od zavarovalnic. Toda mi smo tu zato, da igre pripravimo, ne pa da jih odpovemo. Tako ta čas razmišljamo zgolj o tem, kako bi igre izvedli, kako izboljšati že pripravljene načrte, kako zagotoviti čim boljši servis udeležencem, kako poskrbeti za transport ... Ta zdravstvena kriza je pokazala, da potrebujemo več solidarnosti, ne le v športu, ampak v družbi nasploh. Upam, da smo se pri tem vsi tudi kaj naučili, da bo več sodelovanja med mednarodnimi zvezami in organizatorji velikih športnih tekmovanj.« Tako je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach spregovoril o olimpijskih igrah v Tokiu, ki bi morale potekati prav zdaj, a so jih zaradi pandemije prestavili za eno leto.