Ruska kapelica

Pod naslovom Priložnost, da ponovno prikličemo solidarnost je Gorenjski glas 28. julija poročal o slavnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem. Že leta spremljam te dogodke, ki enkrat na leto obeležijo spomin na ruske ujetnike, ki so na tragični način izgubili življenja med prvo svetovno vojno v Kranjski Gori. Gojiti spomin na tiste, ki so daleč od svoje domovine izgubili svoja mlada življenja, je nedvomno plemenito dejanje in lepa gesta do pripadnikov ruskega naroda.

Nehote pa se vsili vprašanje, ali mora to biti vedno na takšni državniški ravni? Bi ne zadostovala ena svečana maša za duše pokojnih? Končno so bili ti ujetniki vojaki sovražne vojske, ki je takratno našo državo napadla, in je v tisti vojni izgubilo življenje mnogo avstrijskih vojakov, tudi slovenskega rodu. Opažam, da nekateri politiki izrabljajo to slovesnost v druge namene kot zgolj za spomin na mrtve ujetnike. Navzoči ruski diplomat Timur Ejvazov je zaključil slovesnost z besedami: »Nujno je tudi naprej zagovarjati naše skupno stališče o nedopustnosti poskusov potvarjanja zgodovine ...«. To odgovarja prizadevanju ruskega predsednika Putina, ki poskuša rehabilitirati Stalinovo tesno sodelovanje s Hitlerjem pred začetkom druge svetovne vojne in ob njem s skupnim napadom na Poljsko. Ejvazov je celo uporabil besedo »skupno«, kot da Slovenija podpira te Putinove namere.

Tudi predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Alojz Kovšca je v govor vnesel nekaj cvetk. Govoril je, da se nikoli nismo postavili drug proti drugemu. Kot sem že zgoraj omenil, da nas je carska Rusija napadla, potem ta njegova misel ni pravilna. Po koncu druge svetovne vojne pa smo bili še 45 let neprestano ogrožani s strani Sovjetske zveze. V nadaljevanju slavnostnega govornika celo zanese do izjave: »Svoboden in odprt način življenja, ki smo si ga izborili preko vojnih viher ...« Vojne vihre so za nas pomenile samo niz dolgoletnih diktatur, od fašistične preko nacistične do komunistične. Konec prvih dveh nam je prinesel ravno iz Sovjetske zveze uvožen komunizem.

Z vsem srcem zagovarjam spomin na dostojni in spoštljivi ravni, brez ideološkega ali političnega priokusa.

Franci Kindlhofer