Sramotenje v zakonskem odnosu

Mož pravi: »Kar si povedala, je spet čista neumnost, poglej se no, kakšna si, oblečena si kot za na maškarado, le kako moreš biti tako neumna, bolj hujšaš, bolj si debela, sicer ti pa nič v življenju ne uspe, kar si se naučila v šoli, ti nič ne koristi, tudi če daš veliko denarja za frizuro, nisi kaj prida, sicer pa tvoje prsi niso za nikamor.« … Žena mu ne ostane dolžna: »Česarkoli se lotiš, narediš na pol, nimaš nikakršnega smisla za urejenost, obleke si namečeš skupaj, da me je sram hoditi s teboj, položaj v službi imaš le zaradi poznanstev, sicer pa je tvoja fakulteta tako ali tako najlažja, no, da se ne boš razpočil od svojih uspehov, kar pojdi v svojo razmetano garažo, tja še najbolj sodiš.« … Tako se obmetavajo razboleli ljudje. Mnogokrat dobijo pravi zagon, ko so v bližini še drugi ljudje. Drugi utihnejo, onadva nadaljujeta igro.

Zakaj mož tako grdo govori o svoji ženi? Zakaj žena izbira tako čudne besede za moža, ki ga ima rada? Zakaj tako delata? Odgovor je zelo enoznačen. To delata izključno iz sebe in zaradi sebe. Besede govorijo, kar je v srcu. Še drugače bomo zapisali: besede govorijo, kar nosi telo. Mož nosi na tone in tone sramu, da iz njega vrejo tako sramotilne besede. V ženi tli ogromno sramu, ki ji proizvaja takšno govoričenje. Sram je zelo boleče čustvo. In hkrati je zelo globoko zakopano v takšnega posameznika. Zelo pogosto se zgodi, da se tak človek ne zaveda sramu, ki ga nosi v sebi. Največkrat je sram prekrit in pomešan z jezo, včasih pravo agresijo. Pogosto je ljudi okoli njega sram njegovih besed, njega pa ne. Pišemo o neozaveščenem sramu, ki navzven razdvaja zakonca, navznoter pa vsakega posebej razžira. Resnica je popolnoma drugačna, kot je videti. Tisti, ki grdo govori o drugem, meni, da je povedal nekaj zelo vidnega na drugem. Dejansko pa s tem, ko mož sramoti ženo, sramoti samega sebe. Te besede prihajajo iz njega. Tudi takrat, kadar žena na pladnju prinese nekaj sočnih ugotovitev o možu, žena sramoti samo sebe. Vsak sramoti sebe.

Rešitev. Ne preostane jima drugega, kot da najprej prevzameta vsak svojo odgovornost za besede, ki vrejo iz ust. To še nekako gre. Težje, vendar nujno, je prevzeti odgovornost za sram, ki je v njima. To, da se ga ne zavedata, jima ni v opravičilo. Naj pa razumeta, da grde besede privrejo iz brezna sramu, ki je skrit v telesu. V primerih, ki so zgoraj omenjeni, nikoli ni problem drugi. Problem je vedno sram, ki je skrit v blebetavem človeku. V nadaljevanju je smiselno pogledati, kje sta se navzela toliko sramu, ki ga sedaj nosita v sebi. Od kod prihajajo ti težki in boleči občutki. Vsak ima svojo zgodbo. Kje sta bila že tako globoko osramočena? Kdo ju je sramotil? Kje sta se naučila sramotenja sebe in drugih? Verjetno ne v Južni Afriki.