Spomini na šolske dni

Če se je šolski sistem in razumevanje šole iz generacije v generacijo spreminjalo, pa je pri vseh ostalo nespremenjeno eno – lepi in nepozabni spomini na šolske dni. Predstavniki treh generacij so nam pripovedovali anekdote iz časov, ko so obiskovali osnovno in srednjo šolo.

Šenčur – Ko smo prvič prestopili šolski prag, nam je bilo težko, a tudi ko smo zadnjič sedli v šolske klopi, smo čutili grenkobo in potočili solzo. Šola je v vsakem posamezniku pustila neizbrisen pečat in v zakladnico spominov shranila nemalo anekdot, tako zabavnih, nagajivih kot žalostnih. Takrat devetdesetletni Ivan Csipö iz Kranja je izkusil jugoslovansko in nemško šolo. Nobena mu ni dišala, je dejal. »V prvem razredu sem organiziral, da smo vsi sošolci namesto v šolo zavili v gozd. Ravnatelj je nad nas poslal učence tretjega razreda, da so nas lovili. Kot pobudnik sem si za kazen prislužil klofuto,« je zaupal sogovornik in nadaljeval: »V nemški šoli smo poznali položaj petnajst. To je pomenilo, da lahko v petnajstih minutah pričakujemo letalski napad in zato so nam dovolili, da odidemo, kar nam je bilo zelo všeč, saj je bil za tisti dan pouk zaključen.« Csipö je še podaril, da so nekoč v nasprotju z današnjim časom do učiteljev gojili strahospoštovanje, za neubogljivost pa so prejeli udarce z ravnilom po rokah.

Slavka Weisseisen z Visokega, ki že sedemintrideset let poučuje na Osnovni šoli Šenčur, pravi, da je bilo nekoč v šoli mnogo bolj sproščeno, kot je danes. »Samoumevno je bilo, da si šolo naredil, a pri učenju si bil prepuščen sam sebi,« je dejala. V šolo na Olševku je hodila peš in spominja se, da so se na poti ustavili v trgovini in za učiteljico oziroma tovarišico, kot so jo klicali, nakupili živila. Pojasnila je, da so tedaj prostore ogrevali s pečjo in v času kurjave so morali učenci zlagati drva. »Tovarišice so nosile dolge obleke, in če se je katera izmed njih po nesreči naslonila na peč, si je ožgala cel hrbtni del in s tem sprožila val smeha v razredu,« je povedala in še pojasnila: »Za malico smo dobili kruh in namaz ali pa solato. Športnih izletov ni bilo niti ekskurzij. Šli smo le na izlet v Kranj in v Planico, kar pa je bil za nas že velik dogodek. Pri slovenščini smo pisali spise, sicer pa so večinoma ustno preverjali znanje. Predmetov je bilo manj, poudarek pa je bil predvsem na spoznavanju okolja, v katerem smo živeli.«

Dobrih deset let nazaj pa je poslednjič sedla v šolske klopi Amanda Čebašek s Podreče, a kot pravi, bi se z veseljem še enkrat vrnila. »Veliko smo 'špricali', šola je bila za nas bolj druženje in zabava. Med poukom smo imeli proste ure in ta čas smo preživeli v bližnjih lokalih. Zbirali smo račune in napisali pismo ravnateljici, da zahtevamo povračilo stroškov. Vsi smo dobili ukore, a na srečo nas niso vrgli iz šole,« je povedala in zaupala še anekdoto iz osnovne šole: »Do četrtega razreda smo hodili v Mavčiče, od petega dalje pa na Orehek. Prvi dan petega razreda sva s sošolko zamudili vse avtobuse, zato sva morali prehoditi deset kilometrov dolgo pot do doma, kjer so naju pričakali razburjeni in prestrašeni starši.«