Naj planinska koča 2020 je Mihov dom na Vršiču.

Nagrajeni Mihov dom

Mihov dom na Vršiču je v akciji Siola in Planinske zveze Slovenije z glasovi obiskovalcev gora prejel priznanje za naj planinsko kočo 2020. »Vesel sem, da je nagrada v naših rokah. Mislim, da je pretehtalo to, da so ljudje opazili spremembe v okolici doma in kulinariki, četudi sva s partnerico Petro tukaj šele od oktobra. Obiskovalci cenijo najino delo, trud in ustrežljivost,« je povedal oskrbnik Aleš Štefe.

»Veseli smo nagrade, ker vidimo, da Aleš in Petra res dobro delata. Znata poskrbeti tako za dobro kulinariko kot tudi za okolico doma. Gost mora v domu začutiti toplino in prijaznost. V društvu z njima dobro sodelujemo,« je povedal Marko Kopač, predsednik Planinskega društva (PD) Kranjska Gora, ki je lastnik doma.

Za Aleša Štefeta in Petro Bratuša je to četrto priznanje naj planinska koča, prve tri sta prejela še kot oskrbnika Valvasorjevega doma pod Stolom. »V tem času, kar sva oskrbnika Mihovega doma, sva v sodelovanju s PD Kranjska Gora premaknila na bolje že veliko stvari – v domu in zunaj njega.« PD Kranjska Gora je že pred njunim prihodom vložilo v obnovo. »Dom ima novo streho, okna, kuhinjo in nova vhodna vrata. Midva sva s prihodom opravila še vsa nujna vzdrževalna dela, na novo uredila kopalnico in oskrbniško sobo. Postavila sva točilni pult, ki ga prej v koči sploh ni bilo, kupila pomivalni stroj, potem pa najela še čistilni servis, da so vse temeljito očistili. Uredila sva okolico doma tudi z Mihovo plažo,« je pojasnil Aleš.

Predvsem pa sta osvežila kulinarično ponudbo. »Vztrajava pri tem, da ponudiva samo planinske jedi in da nama surovine zanje dostavijo lokalni dobavitelji. Vse pripravljava sama v kuhinji doma, od testa do kruha. V večjem delu sva sama, med glavno poletno sezono sta občasno pomagali študentki, sicer pa nama pri delu občasno pomaga še en par.« Mihov krožnik npr. je sestavljen iz ajdovih krapov, svinjske pečenke in kislega zelja. Med gosti je zelo priljubljen, sta povedala Aleš in Petra. Uvedla sta tudi Mihovo enolončnico, saj sta ugotovila, da njuni gostje zelo radi pokusijo stvari, ki so na ime Miha; da mora že biti nekaj okusnega, kakšna specialiteta. Sicer pa jedilnik tudi menjata. Nekaj pa je stalnih jedi, kot so jota, štruklji, zavitek.

Oskrbnik mora dobro poznati tudi okoliške hribe, je prepričan Aleš: »V času, ko smo zaradi epidemije imeli zaprto, sva s Petro vsako jutro, preden sva začela delati po koči in na vrtu, hodila po gorskih poteh, ki jih še nisva poznala, prav iz tega razloga, da lahko zdaj svetujeva planincem. Da nekomu, ki želi na Prisojnik, pa ni uhojen in je brez ustrezne opreme, raje predlagava npr. Visoki Mavrinc s prav tako čudovitim razgledom.«

Aleš je po rodu Križan, preden je šel prvič za oskrbnika v planinski dom leta 2012, je bil podjetnik, delal je v gradbeništvu. »Že takrat sem – malo zares, malo za hec – govoril, da ko bom starejši, bom pa oskrbnik planinskega doma,« je dejal. S Petro, Radovljičanko po rodu in ekonomistko po poklicu, sta se spoznala v prvem letu njegovega vodenja Valvasorjevega doma. Vsa naslednja leta sta bila potem skupaj tam, zgodba s tem domom pa se je lani zanju končala.

Poleti je bilo zaradi znanih razmer v Mihovem domu manj tujcev, je pa seveda veliko domačih gostov, ki uporabijo tudi turistične bone. V koči je na voljo 23 ležišč, čeprav zaradi protikoronskih ukrepov ne moreta oddajati vseh hkrati. Mihov dom bo do konca septembra odprt vse dni, potem bo odprt ob koncih tedna, za skupine ob predhodnem dogovoru pa tudi med tednom.