V varnem zavetju Ajdovske deklice

Prisojnik (tudi Prisank) je 2547 metrov visoka gora, ki me je s svojo mogočno severno steno prvič pritegnila pred približno tremi leti, ko sem na terasi Gostišča Milka srebala hladno limonado in opazovala vrhove v daljavi. Spomnim se, kako je Nejc kot iz rokava stresal njihova imena, opisoval poti, ki jih je že prehodil, in mi na koncu obljubil, da me nekega dne pelje na Prisojnik. »Skozi Okno,« sem k obljubi dodala še svojo zahtevo in tako sva se prejšnji petek – z namenom, da porabiva še preostanek bonov in končno izpolniva obljubo – odpravila na dvodnevni izlet v Kranjsko Goro.

Turobna jutranja megla je zakrivala vrhove, ko sva se peljala mimo jezera Jasna in se naju ni usmilila niti na vrhu Vršiča, ko sva premražena stopala mimo Poštarskega doma pod vznožje Prisojnika. Čez steno lahko uberemo dve poti, obe zelo zahtevni, precej adrenalinski in primerni le za izkušene gornike. Midva sva se povzpela po Kopiščarjevi, ki vodi po zahodnem delu stene, skozi Prednje okno ter naprej po grebenu, ki mu sledimo vse do vrha. Vzponi čez steno, ki sva jo premagovala ob pomoči številnih skob in jeklenic, so se menjavali s sprehodi med ruševjem in skalovjem, visokimi kamini in celo plazenjem skozi ozek skalnat prehod, kjer sva morala sneti nahrbtnika in ju potiskati pred sabo. Po dveh urah sva le prebila megleni pokrov in pred nama se je prikazalo veliko Prednje okno, skozi katero so posijali topli sončni žarki. Do vrha je sledil še kratek vzpon čez izpostavljen skalnat greben, kjer sem skoraj vriskala od veselja in se smejala ob fantastičnih razgledih na mogočne vrhove Julijcev, ki so prebadali belino pod mano.

Za sestop sva izbrala Slovensko pot in se sprehodila po sončnih južnih pobočjih, med ruševjem in macesni, prečila melišče in v pičlih dveh urah sva že stala na zadnjem ovinku ter končno uzrla tudi žalostni obraz Ajdovske deklice, ki je po pričevanjih številnih legend zaradi prekletstva okamnela in zdaj varuje pohodnike med vzponom čez previsne stene Prisojnika.

Pa brez skrbi, na Vršič se je vredno zapeljati tudi, če niste navdušeni nad pohodništvom. Na poti si lahko ogledate Rusko kapelico, ki je zgrajena v spomin vojakom, ki jih je med gradnjo vršiške ceste zasul snežni plaz, ali pa se ustavite pri 17. ovinku, kjer k množici velikih in majhnih kamnitih možicev dodate še svojega. Obvezno pa morate narediti daljši postanek med 16. in 17. serpentino – pri Tonki, kjer stoji bela koča z rdečimi polkni, ki poleg čudovitih razgledov ponuja tudi slavni Tonkin »štrudelj«, domače enolončnice in najboljše orehove štruklje daleč naokoli.