Od Zelencev do lepot Gozda - Martuljka

Skozi priprto okno se je širil svež jutranji zrak, kuhinjo je zajel vonj po ocvrtih jajčkih, jaz pa sem potrpežljivo čakala, da nama Nejc pripravi zajtrk in po spletu iskala zanimivosti, ki bi si jih lahko ogledala na drugi dan potepanja po Kranjski Gori. Prvo mesto na seznamu so zasedli Zelenci, takoj za njimi pa sem dopisala še Martuljške slapove, katerih lepote kar ni in ni mogla prehvaliti energična Mariborčanka, ki sva jo dan prej srečala na Prisojniku.

Takoj po zajtrku sva se zapeljala do okrepčevalnice Zelenci, ki leži le korak stran od prelepega jezera, okoli katerega so zgradili lesen pomol in razgledno ploščad, s katere se odpre super razgled na celoten naravni rezervat ter okoliške hribe. Zelenci so torej jezero oziroma izvir Save Dolinke, ki leži le nekaj kilometrov od vasi Podkoren in je dobil ime po svoji smaragdno zeleni barvi, za katero je zaslužna plast krede, ki pokriva jezersko dno. Do njih se lahko odpravite tudi peš iz Kranjske Gore (1 ura) ali Rateč (20 minut) ali pa pri izviru naredite kratek postanek na kolesarskem izletu od Jesenic do Belopeških jezer. Z ogledom Zelencev sva zaključila kar hitro in se odpeljala nazaj proti Kranjski Gori do Gozda - Martuljka, parkirala avto na majhnem parkirišču tik ob cesti in se peš odpravila do fantastičnih Martuljških slapov. Tokrat sva si ogledala le spodnji slap, zgornjega, po številnih besedah še lepšega in mogočnejšega, pa prihranila za drugič, ko bodo najine noge spočite, varovalni kompleti, ki so nujno potrebni za premagovanje plezalnega dela tik pod slapom, pa ne bodo ostali na zadnjih sedežih avtomobila.

Pot najprej vodi skozi gozd in mimo oglarske kope, kjer si lahko ogledate, kako so nekoč kuhali oglje, nato pa se razcepi na spodnjo, ki se skozi ozko sotesko vije do prvega slapa, in zgornjo, ki pripelje do planine Jesenje in planšarije Pri Ingotu. Midva sva ubrala spodnjo in kaj kmalu naju je položna stezica pripeljala pod visoke skalnate stene, ki so obkrožale slikovito sotesko, skozi katero je v mirnem toku šumela kristalno čista voda potoka Martuljka. Razgled na prvi slap je najlepši z zadnjega lesenega mostu, od koder lahko v fotografski objektiv v celoti zajamete mogočen petdesetmetrski slap, ki glasno buči čez bele previsne stene in pošilja vodni prš daleč naokoli.

Izlet sva zaključila čisto v najinem slogu – na eni izmed lesenih klopi pri Ingotu, kjer so iz pečice ravno jemali sveže pečene jabolčne zavitke – Nejc si je privoščil kislo mleko, jaz pa sem uživala na toplem soncu ob skodelici turške kave in pogledu na Špik in druge martuljške velikane.