O trdem življenju brez pravljic

V Suhem Dolu so prvo nedeljo v oktobru predstavili novo knjigo iz zbirke Glasovi avtorjev Toneta Koširja in Milene Igličar z naslovom Pošten bodi in delaj: folklorne in spominske pripovedi iz župnij Šentjošt in Lučine.

Suhi Dol – V 53. knjigi iz zbirke Glasovi so zbrali 434 pripovedi iz župnij Lučine in Šentjošt nad Horjulom, pri čemer jih je največ, več kot tristo, iz zaselka Suhi Dol, ki leži na stičišču obeh župnij. Večina pripovedi je zapisana v rovtarskem narečju, ki je značilno za to območje, opisujejo pa trdo življenje ljudi v teh krajih. Zato že naslov Pošten bodi in delaj priča o lastnostih in vrednotah tega okolja, je poudarila mentorica in urednica zbirke Glasovi Marija Stanonik.

Prvi zapisi, ki so zbrani v knjigi, so nastali pred letom 1955. Že takrat je namreč Tone Košir začel zapisovati pripovedi starih ljudi, večinoma iz Suhega Dola. »Ogromno pripovedi pa izvira kar z naše domačije, kjer smo snemali pripovedi mojega očeta Matevža Koširja in njegove žene Slavke,« je pojasnila Milena Igličar, ki je pripovedi zbirala skupaj s Tonetom Koširjem, drugimi domačimi in sosedo prevajalko Ireno Modrijan. Največ je zgodovinskih in socialnih povedk ter anekdot, pa tudi bajčne, strašljive in legendne povedke so našli, med njimi pa ni niti ene pravljice, s katerimi se sicer običajno začnejo knjige iz zbirke Glasovi. »Ljudje na tem območju so imeli trdo življenje, veliko so delali, se tudi šalili, ampak pravljic pa niso pripovedovali. Vse je bilo res,« je poudaril Tone Košir in dodal, da so bile zato toliko pogostejše anekdote. »Humor jim je pogosto pomagal preživeti v okolju, v katerem ni bilo prostora za pravljice.« Bogat je tudi etnološki razdelek, v katerem so zbrali opise kmečkih opravil ter šeg in navad iz tega okolja, tako kot druge knjige iz te zbirke pa se zaključuje vedro s šaljivimi povedkami. Za jezikovno podobo zbranih besedil je poskrbela dialektologinja Vera Smole. Vse skupaj so dopolnili s seznamom manj znanih narečnih besed, ki obsega kar 18 strani; skupaj je po oceni Toneta Koširja in Milene Igličar pojasnjenih okoli devetsto narečnih besed. Knjigo, ki je izšla pod okriljem Založbe ZRC pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, bogatijo še slike ilustratork, ki prihajajo iz krajev, v katerih so zbirali pripovedi v knjigi.

Na zemljevidu slovenskih folklornih pripovedi se je tako znašel tudi Suhi Dol, ki ga na današnjih zemljevidih sicer ni več najti, so pojasnili ob knjigi. »Zato je še toliko bolj pomembno, da ga je Tone Košir ovekovečil v številnih domoznanskih knjigah.« Njegova dolgoletna prizadevanja pa so zdaj kronana še s knjigo iz zbirke Glasovi.