Popackan spomenik enotni Koroški pred deželnim dvorcem v Celovcu / Foto: ORF Celovec

Noč plebiscitnih mazačev

Iniciativa SKUP (Slovenski konsenz za ustavne pravice), v kateri delujejo znani slovenski manjšinski politiki in intelektualci, na primer Petra Kohlenprath, Feliks Wieser, Karl in Rudi Vouk, predlaga postavitev spomenika koroškim slovenskim izobražencem, ki so leta 1920, po plebiscitu, v strahu za preživetje ali celo za življenje bežali v tedanjo Jugoslavijo. Dr. Danijel Grafenauer ocenjuje, da jih je bilo med dva in tri tisoč. Obeležje, ki ga je že izdelal Karl Vouk, bo postavljeno pred Univerzo v Celovcu.

Ko smo bili že prepričani, da je na Koroškem mazanje in podobno oskrunjanje spomenikov in tabel ter celo njihovo podiranje za vselej preteklost, so bili doslej še neznani skrunilci znova na delu. In to v času po osrednji svečanosti v počastitev 100. obletnice koroškega plebiscita, ki je minila spravno, v želji po sodelovanju in spoštljivem sobivanju dveh narodov in dveh jezikov. Ob tej priložnosti so predstavniki Slovencev in večinoma tudi najvišji predstavniki avstrijskih zveznih in koroških oblasti povedali in priznali, da z uresničevanjem zapisanih pravic Slovencev na Koroškem ni bilo vse v redu in da sta Avstrija in Koroška v tem primeru dolžnici, ki se zavedata svojih obveznosti. Sočasna nenasilna protestna povorka z okoli sto udeleženci in napisi, ki so v soboto po Celovcu visoke goste opozarjali in zahtevali uresničevanje pravic Slovencev, je bila nekaj običajnega v demokratični družbi in za nikogar moteča. Slovenci tudi niso šli prvič protestirat na ulice. Nočno packanje s kljukastimi križi, srpi, kladivi in nacističnimi napisi po spomenikih v čast plebiscitu in enotni Koroški pa uresničevanja pravic Slovencev ne bo pospešilo, ampak kvečjemu – upočasnilo. Morda mazači celo želijo, da bi se dialog med večino in njeno oblastjo ter manjšino ustavil, saj je to iz zgodovinskih izkušenj pravi čas za take akcije. Spomnimo se, kaj se je v zaostrenih odnosih med nemško večino in slovensko manjšino dogajalo v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko so se tudi zaradi nezmožnosti ali zavračanja pogovora v kupe betona in kamenja spreminjali slovenski partizanski spomeniki in dvojezični krajevni napisi.

Protestniki take sorte so se v noči s praznične sobote na nedeljo znesli nad osrednjim spomenikom plebiscitu in enotni Koroški pred deželnim dvorcem v Celovcu. Ogorčenje in presenečenje nad dejanjem so izrazili najvišji predstavniki Avstrije in Slovenije, pa tudi zastopniki osrednjih organizacij Slovencev na Koroškem. V torek ponoči se je mazaška zgodba ponovila v kraju Miklavčevo (Miklautzhof) pri Žitari vasi (Sittersdorf) na spomeniku ustanovitelju koroškega Heimatdiensta Hansu Steinacherju in koroški enotnosti.