Z glavo naprej skočil v pisanje

Septembra je pri založbi Litera izšel prvi roman Zorana Predina, ki nosi naslov Mongolske pege. O pisanju romanesknega prvenca, njegovi strukturi in vsebini se je z avtorjem v začetku oktobra v Mestni knjižnici Kranj pogovarjal urednik in direktor založbe Litera Orlando Uršič.

Naslov Predinovega romana Mongolske pege morda sprva nakazuje, da vas bo zgodba popeljala v Mongolijo, pa ni tako. Prostor sodobne dogajalne linije je Maribor, od koder avtor izhaja. Ob koncu branja se naslov razjasni, pojasnjeno je, kaj pomeni mongolska pega, in tedaj po avtorjevih besedah knjigo razumeš za nazaj in za naprej. Zgodba sicer ne teče linearno, temveč gre za preplet preteklega in sedanjega časa, ki se skozi 16 poglavij ritmično izmenjujeta. V njem je predstavljena sinteza evropske zgodovine. Srečamo se s časom turških vpadov v Sloveniji, s srednjim vekom in njegovim temačnim krščanstvom, z idejami protestantizma, s časom po drugi svetovni vojni, ko so Slovenijo in Evropo zajeli različni -izmi, kot je stalinizem, fašizem, nacizem, vse do danes.

Roman po vertikalni ravni razkriva usode likov, po horizontalni pa družbene razmere. »Ne gre za branje zgodovine, temveč gre za človeške usode, hotenja in strahove znotraj zgodovinskih okoliščin. Kljub temu je na avtorju velika odgovornost, ko imamo pred sabo literaturo o zgodovinskih temah, ki se tičejo vseh nas,« je dejal Orlando Uršič in dodal: »Roman je asociativen, njegovo zgodbo zlahka navežemo na današnji čas, ko še vedno živimo v obdobju različnih ideologij. Usode likov so večplastne in bi jih bilo mogoče srečati tudi danes. Zanimivo je tudi to, da roman nima glavnega lika, razen morda družine Dimec iz Maribora.« Ko je Uršič prebral prvih nekaj stavkov Predinovega romana, je videl, da je avtor zgodbo dolgo nosil v trebuhu. »Nisem je mogel odložiti,« je poudaril urednik.

Pred svojim prvim romanom je Zoran Predin napisal že dve literarni deli. Prvo z naslovom Druga žena v haremu, kjer gre za zbirko anekdot, potopisov in dnevnikov, ter drugo z naslovom Dno nima dna, ki združuje kratke zgodbe. »Kratke zgodbe so bile trening za pisanje romana. Naučil sem se, kako moram zgodbo zavijati in z njo zavajati, da ohranjam zanimanje. V nekem trenutku se mi je zdelo, da sem dozorel in da se lahko lotim pisanja romana, ki je zahtevnejša literarna oblika. Če bi vedel vse to, kar vem danes, bi imel tedaj bistveno večjo tremo, tako pa sem kar z glavo naprej skočil v pisanje,« je pojasnil Predin in nadaljeval: »Lahko bi rekel, da se je roman napisal sam od sebe, bere se pa tako, kot bi gledal film. Nisem opisovalec prizorov, ne delam dolgih uvodov, ampak raje v dialog povabim bralca in njegovo domišljijo, da si skupaj ustvarimo značaje likov in razumevanje njihovih usod in zgodb.« Zoran Predin je kantavtor in po svojem osnovnem poklicu ni pisatelj. »V zadnjih letih se je ugotovilo, da roman lahko napiše tudi nekdo, ki ni pisatelj. Literatura je pobegnila iz meja poklicne obrti, talent za pisanje pa je preskočil bregove in se razširil med tiste, ki nismo izključno pisatelji,« je na predstavitvi svojega romana še povedal Zoran Predin.