Z ustno harmoniko v svet

Vladimir Hrovat iz Sore je profesionalni violinist, ki se v zadnjem obdobju posveča predvsem ustni harmoniki. Uvrstili so ga v svetovno knjigo o najboljših in izstopajočih imenih na svetu, ki je izšla junija letos – prav zaradi glasbenega ustvarjanja z ustno harmoniko in zanjo. Utrl ji je pot na koncertne odre.

Slovenski violinist, ustni harmonikar in skladatelj, profesionalni violinist s še nekaterimi drugimi glasbenimi talenti, član Društva slovenskih skladateljev, piše orkestrsko, zborovsko, komorno in solistično glasbo ter seveda številne priredbe za ansambel ustnih harmonik ... To je le del zapisov o Vladimirju Hrovatu. Če je bila večino njegovega glasbenega udejstvovanja na prvem mestu violina, se v zadnjem obdobju posveča predvsem ustni harmoniki. In to zelo uspešno.

Kot vodja Koncertnega ansambla ustnih harmonik Sorarmonica se je skupaj z društveno in ansambelsko desno roko Simono Perme znašel v peti izdaji zajetne knjige Najboljši od najboljših in izstopajočih na svetu – moški in ženske … ameriške urednice Marjorie Lerner. Knjiga je izšla pri Times Square Press iz New Yorka v začetku junija letos. Ima 740 strani s tisoč imeni in 65 tematskimi področji. Na dveh straneh s tremi fotografijami navaja Hrovatove glasbeno-umetniške dosežke kot violinista, multiinštrumentalista, koncertnega solista na ustni harmoniki in skladatelja pa tudi kot vodje ansambla Sorarmonica s popotovanji in osvojenimi medaljami po Evropi in z gostovanjem na Tajvanu. Kot najpomembnejši dogodek leta 2019 je navedena koncertna praizvedba Vladimirjevega Simoni posvečenega Concerta S / za glavni in balkonski solo ustnih harmonik, godala in tolkala. To je le še ena izmed potrditev njegovega uspešnega dela. Prejel je že številna priznanja in nagrade.

O njem bi lahko zapisali, da mu je bila glasba položena že v zibko. Rodil se je v Zagrebu v družini slovensko-hrvaškega rodu. Ko je bil star sedem let, so se preselili v Izolo, nato na Reko, od koder je prišel v Ljubljano, zadnjih enajst let pa živi v Sori v medvoški občini. Dedek je bil orglavec, oče trompetist, akordeonist in uspešen glasbeni pedagog. Z glasbo se ukvarja od petega leta starosti. Končal je študij violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je med podiplomskim študijem prejel tudi Prešernovo nagrado za umetniške dosežke. Kot violinist v skupini prvih violin je bil redno zaposlen v Simfoničnem orkestru Radiotelevizije Slovenija in bil obenem dolgoletni član komornega orkestra pri isti ustanovi. Poleg violine igra še celo vrsto drugih glasbil: akordeon (harmoniko), s katero je začel, klavir, bas kitaro, tenor banjo … »Kot koncertni solist sem se precej ukvarjal z mandolino, posebej pomembno mesto pri moji poustvarjalni dejavnosti, zlasti na področju tako imenovane resne glasbe, pa vsekakor zavzema ustna harmonika. Ta inštrument igraš dobesedno z dušo. Ponuja številne možnosti, ki so večini glasbenih poznavalcev še vedno neznane. Z ustno harmoniko sem se prvič srečal pri 13 letih in hitro ugotovil, da je uporabna tudi v resni glasbi. Na koncertne odre sem jo postavljal s pomočjo mandoline. Pol koncerta je bila mandolina, pol pa ustna harmonika,« pravi Hrovat. Da se bo posvetil glasbi, je in ni bilo samoumevno. »Premorem tudi obilo ročno-tehničnih spretnosti. Moje močno področje je bila že v mlajših letih arhitektura. Šoli sem na enem izmed tekmovanj priboril celo zmago. Lahko bi rekel, da je bila pot v glasbo zame najlažja. Konec srednje šole sem eno sezono že igral v Operi, violino sem potem zgrabil le še bolj resno,« pove.

Ustni harmoniki, za katero poudarja, da je resno koncertno glasbilo, želi dati pomembnejšo vlogo tako na koncertnih odrih kot na akademski ravni. Njegova želja je, da bi ta inštrument prišel tudi v predmetnik glasbenih šol.