O varuhih kulture
V času krize se ljudje vedno obrnemo k umetnosti. Vem, oguljena fraza, a najbrž nič manj kot tista, ki jo od vsakokratnega politika – priložnostnega govornika – o slovenskem jeziku in njega ohranjevanju v povezavi s Trubarjem vedno znova slišimo ob dnevu reformacije. Kljub temu z besedo, predvsem s kulturo govora, pogosto ravnamo slabo, prav tako pa radi pozabljamo tudi na umetnike in vse tiste, ki kulturo in umetnost ustvarjajo. Aktualna kriza, ko se je ob drugem valu epidemije v veliki meri ustavilo javno življenje in je medsebojna komunikacija v živo postavljena v drugi plan, nas je prisilila v to, da si prosti čas, ki smo ga prej na primer posvečali družabnim stikom, zdaj organiziramo drugače. Nekateri se lotite stvari, za katere nikoli ne najdete časa, spet drugi stavite na sprehode v naravo in več pozornosti posvetite gibanju, prav vsakemu izmed nas pa pri krajšanju dni v »izolaciji« pomaga umetnost – knjiga, film, glasba, tudi umetniške vsebine na spletu …
V srednjeveškem Dekameronu se je pred kugo skupina mladih zatekla v podeželsko hišo blizu Firenc, kjer si je čas krajšala s pripovedovanjem zgodb. V čakanju na konec epidemije so si pripovedovali zgodbe o ljubezni in ljubosumju, bogastvu in pohlepu, hinavščini in prijateljstvu, skratka o običajnih stvareh iz siceršnjega sveta. Danes nam zgodbe na različne načine pripovedujejo drugi – pisci romanov, ustvarjalci filmov, skladatelji in izvajalci glasbe, vizualni umetniki … Gre za ljudi, ki so se v umetniških poklicih izšolali in imajo za to, kar počnejo, znanje in največkrat tudi poseben talent, ki ga večina nas nima. Prejšnji dan se je na TV Slovenija zaključila serija šestih filmov, ki so jih od konca septembra in ves oktober predvajali v ciklu, posvečenem slovenskemu filmu. Na ogled so bili filmi, ki so bili premierno prikazani v zadnjih dveh letih, mnogi so bili na različnih festivalih večkrat nagrajeni. Letos novih filmov tako rekoč ni. Številni filmarji namreč že od pomladi čakajo, da jim bo država izplačala honorar za že opravljeno delo, prav tako ni denarja za projekte, ki so bili na razpisih izbrani že pred dvema letoma. Pa gre le za en segment slovenske ustvarjalnosti.
Ministrstvo za kulturo ima od nas, državljanov, mandat, da varuje kulturo in umetnost ter skrbi, da bodo delavci v kulturi, bodisi v institucijah ali zunaj njih, lahko s čim manj težav ustvarjali in s tem bogatili narodovo identiteto. Zdaj, v času krize, je še kako pomembno, da aktualna kultura in umetnost »stojita in obstaneta«; da ne obujamo zgolj dni nekdanje slave. Verjamemo, da bodo na ministrstvu za kulturo za to znali, zmogli in želeli poskrbeti.