Karantenozofija: razmišljanja o pandemiji

»Zato mislim, da so ideje, da nas bo ta kriza pandemije virusa SARS-CoV-2 'streznila' ali da bo prinesla kak velik preobrat, problematične. Že zaradi v začetku besedila omenjenih psiholoških procesov, s pomočjo katerih ohranjamo naša stara zmotna prepričanja vsem evidencam navkljub, je povsem možno, da ne bomo sprejeli potrebnih ukrepov in da bomo bodisi vztrajali pri starih idejah bodisi pričakovali kakšnega 'rešitelja', 'močnega vodjo' s trdo roko, ki bo našo družbo 'spravil v red' s totalitarističnimi posegi v občutljivo družbeno tkivo. Gotovo je, da lahko na podlagi izkušenj in projekcij sklepamo, kaj so najverjetnejši scenariji, in pri tem nam, konec koncev, pomaga že omenjena umetna inteligenca. Mogoče Hegel ni imel povsem prav, ko je z znamenito prispodobo, da Minervina sova poleti šele ponoči, hotel povedati, da je refleksija možna šele za nazaj, da lahko neko obliko sveta in življenja spoznamo šele vzvratno; gotovo namreč je, da nekatere stvari lahko razumemo že, ko se dogajajo, marsikaj pa lahko tudi napovemo. Vendarle pa je tudi v Heglovem pogledu nekaj – ali pa kar precej – resnice: težko namreč kar tako čez palec vnaprej napovedujemo, kakšno mesto bo današnje 'Veliko zaprtje' zaradi pandemije koronavirusa dobilo v zgodovini 21. stoletja. Morda bo sprožilo prepotrebne družbene spremembe v smeri večje materialne enakosti svetovnega prebivalstva, morda bo povod za še večja poglabljanja med ljudstvi, morda pa bomo zaradi drugih, še hujših problemov, s katerimi se bomo morali soočati – recimo s podnebno krizo in njenimi posledicami, ki bodo še veliko resnejše in obsežnejše od trenutne pandemije –, nanjo skoraj pozabili, tako kot smo na špansko gripo. Morda se ne bo zgodilo nič od tega ali celo nič posebnega – kar je sicer težko verjeti –, tako da se bo svet, ko bodo padle zaščitne maske, vrnil v svoj ustaljeni tok. Karantenozofija – filozofija o pandemiji iz karantene – bo tako na svojo dokončno sodbo morala še počakati, pred tem pa je dobro, da poskušamo tudi svoje ideje malo razkužiti, tako kot moramo to danes obvezno početi z rokami …« (str. 53–55)

Karantenozofija Tomaža Grušovnika je kratko in lepo berljivo besedilo. Še posebej dragoceno pa zato, ker je refleksija tistega, kar sicer zaznavamo in vemo že vsi, bodisi iz osebne izkušnje ali iz medijev. Naloga filozofov je, da kot Minervina sova naknadno preletijo prizorišče pandemije in ga razložijo. Dejstva so znana, razlage pa slej ko prej različne.