»Korona« generacija

Teden dni pred jesenskimi počitnicami so učenci višjih razredov in dijaki znova prešli na šolanje na daljavo, po dveh tednih počitnic so se jim pridružili še najmlajši šolarji. Otroci in mladi so tako znova obsedeli pred računalniki, tablicami, telefoni. Apatično zrejo v ekrane in poskušajo slediti zapisanim navodilom, vsake toliko časa jim učitelj kakšno snov razloži tudi osebno, seveda spet prek ekrana. A bolj kot luknje v znanju, ki bodo nastale zaradi tega, je skrb vzbujajoče pomanjkanje gibanja, ki ga prinaša tak način učenja.

Spomladi, ko so otroci prvič ostali zaprti v svoje sobe, na drastičen upad telesne dejavnosti, ki so mu bili s tem podvrženi, marsikdo verjetno niti ni pomislil. Mnogi so v spomladanskih mesecih veliko prostega časa preživeli v naravi, zato smo imeli občutek, da tako zadostimo svojim potrebam po gibanju. Mogoče je bilo to za odrasle res dovolj, za otroke in mladostnike pa še zdaleč ne, kot se je izkazalo. Tega sem se zavedela šele ob opozorilih strokovnjakov z ljubljanske fakultete za šport, ki opravljajo meritve telesnega in gibalnega razvoja otrok v okviru programa SLOfit – športnovzgojni karton že triintrideset let. Analize meritev pri osnovnošolcih po preklicu epidemije so pokazale na največji upad gibalne učinkovitosti otrok in največji porast debelosti pri otrocih v celotni zgodovini spremljanja teh podatkov. Ukrepi, ki so jih sprejeli med epidemijo, pa so največje posledice pustili prav pri otrocih, ki so bili prej najbolj telesno dejavni. Tako sem tudi pri svojem najstniku, ki trenira košarko, poleti na morju prvič opazila, da so se mu na bokih nabrale maščobne blazinice, ki jih sicer pri njem nisem vajena. Do takrat se mi namreč ni zdelo, da bi bil bistveno manj telesno dejaven kot prej, saj je popoldneve še vedno v glavnem preživljal zunaj s prijatelji. A šele ko sem na podlagi ugotovitev iz zgoraj omenjene raziskave začela natančno analizirati njegovo telesno aktivnost v času, ko so se spet zaprla vrata šol ter telovadnic in igrišč, sem se resno zamislila. Zdaj se popoldne, ko opravi delo za šolo, sicer še vedno odpravi ven, a s košarko, s katero so si krajšali čas poleti, se ta čas ne more ukvarjati. Njegova edina rekreacija je vzpon na bližnji hrib, kar mu vzame slabo šolsko uro, če pohiti, še manj. Če to primerjam s tem, da je prej poleg intenzivnega treninga vsak dan hodil peš v šolo in nazaj, pa potem popoldne še na trening in nazaj ter se prav tako še družil s prijatelji na dvorišču, se udeleževal tekmovanj …

Zato lahko najbrž kar verjamemo strokovnjakom, ki opozarjajo, da bomo, če se bodo te razmere nadaljevale, govorili o »korona« generaciji – otrocih, ki bodo imeli velike zdravstvene težave, ki bodo učno manj uspešni in bodo vse življenje nosili breme sedanjih ukrepov.