Kaj bo letos z darili?

Prvo zaskrbljenost zaradi zaprtih trgovskih centrov je kmalu nadomestilo navdušeno spoznanje, da mi letos ne bo treba zapravljati mučnih ur v natrpanih trgovinah, kjer se na koncu vedno pustim prepričati v nakup kakšne bedarije, ki kot rezultat nepremišljenih odločitev obleži nekje v kotu, pozabljena in odvečna. Odločila sem se, da bodo tokrat darila za prijatelje malo bolj osebna in preprosta, s pridihom domačnosti. Da bi lahko zamisel realizirala tako, kot se podobi, sem v akcijo brez pardona poklicala še brata in skupaj sva na megleno jutro v puhovkah, toplih rokavicah in zimskih čevljih, a vseeno premražena do kosti, po gozdu nabirala še zadnje storžke in smrekove vejice, ki bodo krasili praznična presenečenja.

Spektakularen začetek decembra je poleg predavanj precej prostih dni in z lučkami okrašenega mestnega jedra Kranja podkrepil še prvi sneg – in tako je bilo vse kot naročeno, da se naša kuhinja spremeni v praznično delavnico. Na jedilno mizo so z vseh mogočih koncev in krajev počasi romali kozarci za vlaganje, svetleče perle, na pol porabljeni zavijalni trakovi, dišeče svečke, zlate in srebrne bleščice, takšne in drugačne vrvice in stare bunkice, predale pa sem oropala še zadnjih, po maminem mnenju dobro skritih in vedno nepogrešljivih zalog pisanih trakov in blaga. Na prvi decembrski dan sem tako sedela za svojim prenosnikom, a sem znanstvene članke tokrat raje zamenjala s fotografijami inovativnih prazničnih daril, ki jih lahko naredim kar doma ali kot pravijo Američani »DIY« (do it yourself oziroma sam svoj mojster).

Najprej je svoje mesto na kozarčku našel rjav svilen trak, ki sem ga previdno namotala okrog navoja, čezenj pa sem v dveh zankah zavezala še vrvico iz jute, naredila pentljo in na njene konce nalepila posrebrene storžke. Tik pod pentljo sta si svoje mesto priborili še dve smrekovi vejici, božično noto pa je lončku za svečo dodala še majhna svetleča perla, ki sem jo namestila med obe veji. Nato sem z lepilom po zunanjem delu stekla natrosila majhne pike in jih posula s soljo, ki je tako na svečniku ustvarila sneženo idilo, na koncu pa sem v notranjost nasula drobno mivko in na vrh postavila dišečo svečko z vonjem vanilje.

Ure so med popoldanskim ustvarjanjem minevale prehitro, z njimi pa so se na naši okenski polici počasi vrstili tudi prisrčni svečniki, ki bodo v naslednjih dneh odposlani skupaj s slastnimi domačimi piškoti. V mislih se mi podijo tudi ideje o izdelovanju voščilnic, doma pa sem ta konec tedna že napovedala peko čokoladnih razpokančkov, linških piškotov in babičinih orehovih rogljičkov.