Tragedija na Pokljuki

Tragedija tretjega bataljona Prešernove brigade 15. decembra 1943 na Goreljku v Lovčevem hotelu na Pokljuki

Petnajstega decembra mineva 77 let od dogodka, v katerem je tragično ugasnilo nikoli točno ugotovljeno število človeških življenj v ognju Lovčevega hotela. Tretji bataljon Prešernove brigade naj bi štel ob prihodu na Pokljuko 156 borcev. Pohod s Cerkljanskega čez Jelovico na Pokljuko v globokem snegu je pomenil upanje za borce, lažje preživetje in oskrbo v hudi zimi v bližini domačega kraja.

Ko sem bil mlajši, sem se vsako leto udeležil smučarskega teka v spomin tragičnega dogodka na Goreljku. Po teku smo se družili z zbranimi vaščani Koprivnika in Gorjuš, ki so pripovedovali o svojih doživljajih ob tej tragediji tretjega bataljona Prešernove brigade. Eden od preživelih borcev je bil tudi moj bratranec Peter Ravnik, partizansko ime Tičk. Ob ob obisku pri bratrancu Petru je bil pri njem tudi njegov prijatelj Dušan Rozman, partizansko ime Orlov. Dušan Rozman je spraševal mojega bratranca, kaj se je zgodilo z njegovim bratom Jožetom Rozmanom, partizansko ime Kostja, ki je bil ubit v tej tragediji. Takole je pripovedoval. »Z Bitenjske planine smo v mraku odšli pod Korita, tu nismo šli čez most pod Koriti, šli smo po desni strani Save skozi Mošenac in pred Sotesko čez most čez Savo pod železnico po poti mimo žičnice na Gorjuše. Z Gorjuš smo odšli na Goreljek, kjer smo se nastanili. Po kosilu 14. decembra se je formirala skupina, ki bo šla na prehranjevalno akcijo v zgornjo dolino. Ta skupina je odšla še podnevi na Koprivnik. Spremljali so jo tudi borci VDV, ki so bili nastanjeni v Šport hotelu. Drugi dan, to je 15. decembra, okoli pol enajstih je prišel v bataljon iz Soteske po isti poti mimo Gorjuš na Goreljek tudi Albin Ravnik, po domače Klemenčen, iz Raven. Povedal je, da se je do Soteske pripeljal z vlakom in se po isti poti podal na Gorjuše. Povedal je, da je na poti iz soteske srečal in prehitel kolono 48 nemških vojakov z dvema mulama, ki so počivali ob poti na Gorjuše. Dodelili so ga v našo skupino, ki ni bila ponoči na prehranjevalni akciji v zgornji dolini. V kleti smo lupili krompir za kosilo, za skupino, ko se vrne iz prehranjevalne akcije. V skupini smo bili štirje: Jože Rozman, partizansko ime Kostja, Anton Koblar partizansko ime Zajc, ravno prispeli Albin Ravnik - Klemenčen iz Raven in jaz, Peter Ravnik - Tičk. V istem času se je vrnila skupina iz nočne prehranjevalne akcije in se porazdelila po sobah. Nekako ob pol enih odjekne strel, vstanemo in gremo pogledat, kaj se dogaja. Stojimo pred vhodom in gledamo v smeri slišanega strela. Stojimo morda 5, 10 minut in nič se ne zgodi. Vrnemo se nazaj v klet k lupljenju krompirja za kosilo. Čez čas vstane Jože Rozman - Kostja in reče, da gre ven 'scat'. Stopi med vrata, odjekne rafal, skoči nazaj v klet, prime se za trebuh, zavpije: 'Joj, ranjen sem, umrl bom.' Zgrudi se na tla in obmolkne. Obnemimo in se nemo gledamo, nato se požene skozi vrata Albin Ravnik. Dolg rafal ga preseka med vrati, pade in na mestu je mrtev. Z Zajcem čakava, kaj nama je storiti,« Tičk pripoveduje. »Poženem se jaz, spotaknem se na mrtvem Albinu, padem v sneg in se po vseh štirih odplazim za hišo v mrtvi kot. Ležim v snegu pri drvarnici, ne vem, kaj naj storim. V tistem trenutku pade mina na drvarnico in izgubim zavest. Zavem se, verjetno zaradi vročine, ker je drvarnica že vsa v plamenih. Mine zadenejo hotel in pokajo ena za drugo. Hotel gori kot bakla. Kot nor rinem po vseh štirih po globokem snegu v breg, čim dlje v mrtvem kotu od hotela. Na polovici brežine se ustavim in se vdam v usodo. Ležim v globokem snegu, ne vem, ali sem živ ali mrtev, toplo mi je. Ko se zopet zavem, je že tema. Od hotela je ostalo samo še kup žerjavice, ki medlo osvetljuje okolico. Šele sedaj se zavem, kaj se je v resnici zgodilo. Ko pridem k sebi, mi nekaj reče: čim dlje od tega kraja. Dolgo gazim po snegu, ko zagledam svisli, odprem zgornja vrata in zlezem vanje. Zarijem se v seno in mislim, da se dva dni nisem premaknil. Po dveh ali treh dneh so me odkrili domačini, ležal sem vdan v usodo. Nisem čutil ne žeje ne lakote. Dušan, tako je bilo. Zadnje besede tvojega brata Kostja so bile: 'Ranjen sem, umrl bom.'« Nato je bratranec Peter na glas zajokal.

Izjava Janka Korošca, po domače Tomažovca, iz Koprivnika: »Kot 14-letnik sem moral 14. decembra 1943 z volom in sanmi čez Gorjuše po poti Za jamo na Bohinjsko Belo ter naprej na Bled po sol in petrolej, ki sem ju še isti dan, 14. decembra 1943, pripeljal v Sport hotel Pokljuka.

Izjava Janka Pristavca, partizansko ime Djuro, borca VDV, ki je spremljal prehranjevalno akcijo v Češnjici: »Šel okoli 13. ure mimo Lovčevega hotel na Koprivnik. Na polovici poti proti Koprivniku slišal detonacije in streljanje.«

Izjava Franca Štrosa, sirarja, ki je bil terenec, spremljal je borce prehranjevalne akcije v Češnjici in na pohodu na Koprivnik. Ko je prišlo obvestilo, da se bližajo Nemci, so vaščani Koprivnika prosili, naj se borci umaknejo iz vasi, da ne pride do represalij Nemcev. Franc Štros je takoj odšel nazaj v dolino.

Mile Pavlin je v knjigi V ognju in snegu boj in obrambo opisal v takratnem času neverodostojno in neobjektivno. Krivdo za tragedijo je pripisoval izdajstvu, ne pa zanemarjanju vojaških pravil v vojnem času. Ob napadu na Lovčev hotel je bilo poveljstvo brigade nastanjeno v sosednji zgradbi, na vrhu vzpetine. Poveljstvo bataljona je imelo na vzpetini idealni položaj za pomoč napadenim. Poveljstvo ni stopilo v bran napadenim, zapustili so bojišče in pobegnili na Slamnike. Enako je ravnala enota VDV – namesto da bi prišla na pomoč napadenim, so pobegnili celo na planino Vogar. Resnica o tragediji je samo ena, ko prebereš to knjigo in ugotoviš, da so podatki izmišljeni. Upam, da se bo našel zgodovinar, ki bo šel skozi vse izjave in tudi skozi nemške arhive v Fuldi. Iz arhiva nemške vojske bo lahko izvedel, koliko je bilo mrtvih nemških vojakov na dan 15. decembra 1943 na Pokljuki. Pobegla enota VDV je zagrešila hud zločin po tragediji. Pobila je celo nedolžno družino Obadovih, obtožene izdaje, in do tal porušila njihov dom.

V knjigi V ognju in snegu Mileta Pavlina izjava Petra Ravnika - Tička o tragediji 15. decembra 1943 ni opisana tako, kot jo je podal. Tudi ne vedo in se sprenevedajo izjavitelji, kdo je bil njihov soborec Janko Pristavec, partizansko ime Djuro, ki jim je oporekal izmišljotine izdajstva Obadove družine kot borec enote VDV.

Lovrenc Vojvoda, Bohinjska Bistrica