Vozi me vlak ...

Radovljiški občinski svet je na zadnji letošnji seji v proračunu za prihodnji dve leti modro podprl investicije, ki so vezane na rekonstrukcijo gorenjske železniške proge. To je država začela obnavljati pozno jeseni, že rezultat prve faze pa naj bi bila sodobna železniška infrastruktura, ki bo omogočala hitrejšo, varnejšo in udobnejšo uporabo tako v tovornem kot potniškem prometu. Vse od prvih načrtov za prenovo se je veliko govorilo o spodbujanju uporabe javnega prevoza kot ene od oblik trajnostne mobilnosti. Ne le na nivoju države, ki vodi projekt obnove železnice, tudi v lokalni skupnosti; Občina Radovljica se projektu med drugim pridružuje tudi s sočasno gradnjo pločnikov in kolesarskih poti. O trajnostni mobilnosti nasploh pa se je v zadnjem obdobju govorilo tudi ob uvajanju vsegorenjskega sistema izposoje koles.

Sliši se dobro, sploh če pomislimo, da je prav v teh dneh na železniški progi med Kamnikom in Ljubljano prvič peljal eden od novih vlakov, s katerimi država posodablja železniški potniški promet.

A sočasno se tu in zdaj odvijajo tudi drugi, trajnostni mobilnosti diametralno nasprotni procesi. Avtobusni promet je v času epidemije tako rekoč popolnoma zastal, slišati je, da že vse od pomladi naprej narašča prodaja poceni rabljenih manjših avtomobilov. Tisti, ki ne morejo delati od doma, se v strahu pred možnostjo okužb na delo najraje vozijo sami. Avtobusi, ki jih je v teh dneh spet mogoče opaziti na cesti, imajo počitniški vozni red. In če dobro pogledamo, opazimo, da številni vozijo brez potnikov.

Lahko smo zadovoljni, da se bomo Gorenjci v Ljubljano že od sredine prihodnjega leta vozili po moderni progi – upajmo, da kmalu tudi s sodobnimi vlaki. Pristojni sicer pravijo, da tudi obnovljena proga ne bo dovoljevala bistveno večjih hitrosti, kot so bile mogoče doslej, kar pomeni, da iz Radovljice v Ljubljano žal z vlakom še kdo ve kako dolgo ne bomo prišli v pol ure. Ampak to verjetno ni največji problem. Železnica namreč niso samo vlak in tiri.

Železnica je tudi vozni red s primerno frekvenco povezav med kraji, urejena postajališča z dostopnimi peroni, enostavni nakupi vozovnic in parkirišča, kjer lahko pustimo avto, s katerim se iz kraja oziroma vasi, ki ni ob železnici, pripeljemo do železniške postaje.

Parkirišče, kjer energetsko potratni avto lahko pustimo na varnem in cenovno primernem mestu, od koder pot nadaljujemo z vlakom. Predvsem pa na na mestu, za katerega nas zgodaj zjutraj, ko se bomo odpravljali od doma v službo, ne bo skrbelo, ali ga bomo sploh dobili. Če nas bo, se bomo namreč v službo peljali z avtom.