Prav zares!

Kolega me je s svojim prispevkom spodbudil, da tudi sam napišem, kako si lahko krajšam koronske čase. Tudi sam sedaj precej več časa preživim pred ekranom, pa ne zato, da bi igral igrice, ampak zato, da si popestrim dan in utrdim zdravje; pa se boste vprašali, kako je to mogoče – je mogoče. Se pač usedem na kolo in grem čez vse občinske in državne meje. Tokrat sem skočil in se pridružil kar »amaterjem« na sloviti Vuelti; ja, skočil sem v Španijo, toda – pssst, ne povejte tega nikomur, da me ne bi pri vrnitvi na Fernetičih čakali naši zagnani redarji in me kaznovali zaradi prestopanja občinskih meja. Sam sem za vsak primer pustil »gospo korono« doma, da ne bi imel sitnosti na mejah.

Pa pojdimo po vrsti, saj je treba izpolniti vse obveznosti do sponzorjev, skočiti v kolesarski dres, obuti čevlje, glavo vtakniti pod čelado ter zajahati dobro staro Rogovo specialko letnik 1960 s petimi ročnimi prestavami, ne avtomatskimi, ki jih danes uporabljajo »amaterji« na Dirki po Franciji in na drugih »amaterskih« dirkah. Joj, skoraj bi pozabil na najvažnejše: saj vendar potrebujem tudi hrano in pijačo, saj prazen žakelj ne stoji pokonci in tudi večurno brcanje potrebuje nekaj podpore, tekočinske in prehranske. Klik na gumb računalnika in na Youtube pa na Garmin in – start! Potem pa se začne garanje, »švic šprica« od mene, jezik brusim na prednjem kolesu, a gorenjska trma ne popušča in beži za glavnino, ki iz kilometra v kilometer bolj izginja v daljavi. Ja, je že tako, da se »amaterji« s Toura in Vuelte ne morejo kosati z nami, »profiji«! In ko po štirih mukotrpnih urah uživanja v čudovitih razgledih španskega podeželja, ki je zelo podobno naši prelepi Gorenjski, prigaraš minimalno minus enourno prednost za temi »amaterji«, se vprašaš, kdo je sedaj zmagovalec – jaz ali »gospa korona«. Po vsem tem pa še najboljši občutek, ko pridrviš v cilj in vidiš, da si uspešno prignal in pometel z vso konkurenco pred sabo in slavnostno dvigneš pokal, ki mi ga je svečano podala boljša polovica, rekoč: »Če nimaš drugega dela, pa pometi še z 'gospo korono'!« Za konec nasvet za vse: brcajmo, tecimo ali pa samo hodimo vsak dan znotraj meja (nikar ne posnemajte mene) in ostanimo zdravi!

Zapis za zadnjo številko Gorenjskega glasa v letu 2020 nam je poslal naš zvesti bralec in zagnani član ekipe kolesarjev Gorenjskega glasa Doro Bogataj iz Kranja. Doro zelo rad kolesari in pri tem ga nič ne ustavi, niti korona niti ukrepi, zato se je znašel po svoje. Dobro ve, da bo ta čas slej kot prej minil, zato si ne pusti vzeti kolesarstva, dobre volje in optimizma. Morda boste tudi vi našli smisel v rekreaciji, za katero je znano, da pozitivno vpliva na naše razpoloženje. Leto se končuje, ne pa tudi naša rubrika, katere glavni ustvarjalci ste vi, dragi naši bralci in naročniki. Vabimo vas, da tudi vi zapišete svoje zgodbe o preživljanju časa med karanteno, pošljite nam jih na naslov Gorenjski glas, Nazorjeva ulica 1, 4000 Kranj, ali po e-pošti na: koticek@g-glas.si. Za dosedanje prispevke se vam zahvaljujemo, nestrpno pričakujemo nove in vam iz vsega srca želimo srečno in zdravo novo leto!