Koronavirus in mi, 11. del

Izredno počasno vračanje delovne kondicije mi načenja živce. Precej znancev dela v industriji srečanj in ni mi jasno, kako bodo ti ljudje sploh preživeli. Glasbeniki, igralci, ozvočevalci, lučkarji in drugi so ostali brez možnosti zaslužka. In to že od marca!

Pri meni pa je problem ravno obraten – naročil imam veliko, delati pa ne morem. Imava nekaj prihrankov, vendar to ne bo zadoščalo za dlje časa. Če se mi stanje v kratkem ne popravi, bo težko!

Ponedeljkovo jutro, 24. dan izolacije, se je začelo z direndajem v predsobi. »Ne moreš si zavezati čevlja, če imaš pa peto še zunaj!« je Špela glasno učila Štirko. Itak se je vezalka zafecljala, zato je rešila situacijo s supergami na ježke. Dvojka ju je ravno še do časa odpravila na pešbus. Sama je v devetem razredu in je po petkovem tvitu skupaj s celo generacijo ponovno doma. Začenjajo »šolanje od doma«.

»Nekje moram stauhat Moliera in Karlovška, rabita punci za domače branje.« Špela je že v svojem elementu. Crklja nas tako, da prevzame naše skrbi nase. To sicer ni prav, je pa že prepozno, saj smo se vsi razvadili in se zanašamo nanjo.

»Grem trenirat!« sem povedal in odšel nadstropje nižje, v pisarno. Moram se čim prej spraviti v staro kondicijo, sem v glavi ponavljal mantro med preobuvanjem in zaganjanjem tekalne steze. Po operaciji zamašene arterije mi ne dela limfni obtok. Če dolgo sedim, me začne noga nevzdržno boleti, gleženj pa mi zateče na velikost manjše buče. Rešitev je ta, da delam med hojo. Stezo nastavim na tri kilometre na uro, se cel »šiht« sprehajam in zraven programiram. Tako delam zadnji dve leti. Na ta račun sem dobil kondicijo za hojo in mišice. Enajst kilogramov mase, ki sem jo izgubil v prvih dveh tednih po okužbi, je šlo iz teh mišic.

Stopil sem na stezo in hodil. Poklikal sem e-pošto in odgovoril na nekaj nujnih sporočil. Prsti še vedno ne ubogajo in s tipkanjem sem se zamudil bistveno dlje, kot bi si želel. Po desetih minutah sta me na lepem oblila vročina in znoj. Zmanjkalo mi je moči in moral sem sesti, ker bi sicer padel. Ne bo šlo. Razočaran sam nad sabo sem si z brisačo pivnal znoj z glave. Ja, saj vem. Zdravnik je predpisal počitek. Ampak ni pa dal recepta za dohodke, in če ne delam, ne bo denarja. Od česa bomo živeli? Zelo težko sprejemam tako hiter prehod iz totalno fit, v kondicijo crknjenega konja. Tole res ubija moj moški ego.

Preoblekel sem se v suha oblačila in se počasi vrnil v stanovanje. Špela me je samo pogledala. »Ah daj no, ne sekiraj se, saj bo!«

»Šur, samo še na prano se navadimo pa fotocelice si damo vsadit na glavo!« sem bil zajedljiv.

»Daj mir, pojdi malo ležat, boš že!«

Ker ima žena vedno prav, sem jo ubogal. Nisem se vdal v usodo, se pa vedno bolj zavedam, da bo tole šlo po izredno majhnih korakih. Kašljati sem nehal. Tudi apetit se mi je vrnil. Le energije imam obupno malo. Pa določene reči imajo zelo smešen okus.

Špela je čez dan izjemno aktivna. Ukvarja se z otroki, pripravlja hrano in počasi nabira kondicijo. Intenzivno se vrača v svojo vlogo »full-time« mame.

Zavist me je zbrcala iz postelje. »Grem malo hodit!« sem si zavezal čevlje.

Hodil sem gor in dol po dvorišču, po 25 metrov v eno stran. Še vedno sva v izolaciji in meja naše parcele je trenutno najin celotni fizični svet.

»Vse je v glavi!« me je Špela nekoč naučila. Z močno voljo se doseže vse. Špela je vztrajna in zlepa ne odneha, ko se nečesa loti. To njeno lastnost ji močno zavidam in ta zavist mi je vlivala voljo. Vztrajal sem pri hoji po dvorišču gor in dol. Zastavil sem si štirideset ponovitev, nazadnje pa zmogel samo trideset. Tisoč petsto metrov! Pa jutranjih petsto na stezi. Tale bitka bo še dolga!

Špela je uspešno organizirala dostavo knjig za Enko in Dvojko in je počivala ob knjigi. Sam sem se lotil treninga na računalniku in premaknil mejo za novih pet minut! Zaspala sva objeta.

V torek po pouku je Špela ugotovila, da sta mulca pozabila na nekaj obveznosti. Zato je ukrepala po švedskem principu permisivne vzgoje. Otroku dovoliš, da na lastni koži občuti posledice svojega ravnanja. Te so bile v konkretnem primeru zaplemba tablice, pametnega telefona in prepovedan dostop do računalnika. Za dobro mero pa še sedenje za kuhinjsko mizo z odprtim zvezkom ob prijetni glasbi do konca odprtega materinega vokala. Na koncu so bili vsi trije pošteno utrujeni, saj imata mulca vztrajnost po mamici.

Cel dan sva oba pretiravala. Sam sem po dvorišču že dopoldan v dveh rundah prehodil tri kilometre. Za računalnikom sem zdržal 35 minut, preden je glava odpovedala. S takim tempom bom v polni kondiciji čez štiri mesece. Absolutno prepozno.

Stike s kolegi imava izključno po elektronski poti. Oba pogrešava jutranjo kavo, prijeten začetek dneva. Prijatelji. Novice. Smeh.

Pogovori preko elektronike so zgolj slab nadomestek.

Teh 25 dni izolacije že resno najeda psiho. Nihče si ne upa napovedati, koliko časa bo tole trajalo. Pri angini veš, da si dober za deset dni. Običajna gripa si vzame en teden. Temule zdaj pa ni videti konca!

Za dobro mero me je Eva pri večernem raportu pošteno okregala. »Fotr je rekel, da nikakor ne smeš pretiravati, ker se ti lahko obrne na slabše!« Ja, Eva, saj vem! Ampak jaz se moram čim prej spraviti v delovno kondicijo, saj bomo sicer ostali brez denarja. Moram trenirati, moram se čim prej sestaviti in začeti delati. Ni druge možnosti.

To je pač tako, ko si sam svoje podjetje in moraš pokrivati vse stroške. Tudi prvih trideset dni bolniške svojih zaposlenih. V tem primeru torej samemu sebi.

Ampak Eva ima prav, moram se spraviti k pameti!

V sredo sva se oba zbudila še vedno utrujena. Napori včeraj so bili očitno prehudi. To je tisto, ko glava neomejeno naroča in plačuje s kartico, telo pa potem ne zmore pokriti računa.

Dopoldan sva oba počivala, stisnjena ob radiator na kavču v dnevni sobi. Neverjetno je, kako blagodejno deluje dotik drugega telesa. Prav čutiš, kako se pretaka energija!

Moja sestra nam je pripeljala kosilo, saj je gostilna Pr' Pepet začela delati na način »za s sabo«. Flamburger me je dobro napolnil z energijo, vendar jo je sprehod na dvorišče vso pobral. Stisnil sem se na kavč k Špeli in spet zaspal.

(Se nadaljuje)