Srečni utrinki preteklega leta

Preteklo leto je bilo zanimivo, drugačno, ne le zame, za vse Slovence, za cel svet. Bilo je leto, ki bo mnogim ostalo v spominu zaradi majhnega zajedavskega patogena, ki nas je prisilil v nošenje mask, čezmerno uporabo razkuževalnih sredstev in omejevanje osebnih radosti. Virus, ki nam je ukradel užitke potovanj, za hip odvzel veselje do druženja in nas še kar vztrajno drži v krempljih, pa je po drugi strani v mnogih prebudil ljubezen do domovine, nekakšen patriotizem in sposobnost uživanja v radostih, ki jih nesebično ponuja Slovenija.

Sonce mi je grelo premražene prste in svež zrak je bistril zaspan korak, ko sva z Nejcem zadovoljno sopihala do vrha Visokega Mavrinca – enega najlepših razglednikov pod mogočnimi vršiškimi dvatisočaki. Čudoviti pogledi na Špik, Prisank, Škrlatico, Razor, Malo Mojstrovko, Frdamane police, jezero Jasna daleč v dolini so razpotegnili najina nasmeha vse do ušes in kar vsepovprek ponujali ideje za potepe v prihajajočem letu. Hribov se nikoli ne naveličam, če kaj, potem vsak nov vzpon v meni vzbudi še večjo željo po odkrivanju novih vrhov in sprehajanju po še neodkritih in pozabljenih poteh. Ne gre za zbirateljstvo, dopolnjevanje seznama, kopičenje žigov ali hvalisanje z lepimi trenutki, ujetimi v fotografski objektiv. Gre za užitek v potepanjih po kotičkih Slovenije, ki so po mnenju mnogih premalo »instagramabilni«, da bi bili vredni ogleda, gre za veselje ob odkrivanju divjin naših Julijcev, širnih ravnin Prekmurja in turkiznega Posočja, gre za srečo, ki jo najdem med domačimi ljudmi.

Preteklo leto se je v moj spomin torej zasidralo z obilico srečnih trenutkov ob odkrivanju pozabljenih primorskih vasic, neobljudenih belokranjskih kotičkov ob reki Kolpi, raziskovanju skritih vodnih biserov zgornje Primorske, uživanju ob sladkih briških češnjah, domači prekmurski kuhinji in dišečih enolončnicah, ki sem jih v gorskih kočah z največjim užitkom pomazala do zadnje kapljice. Leto, ki je v meni prebudilo še večjo ljubezen do naših gora, do poti, ki se skrivajo pod odpadlim rumenim listjem in se le tu in tam približajo markiranim pohodniškim cestam, do stezic, ki čez strma travnata pobočja vodijo gamse in trpijo hudo pomanjkanje rdeče obrobljenih belih pikic ter do razgledov, ob katerih ostaneš brez besed, sem spet zaključila v objemu kranjskogorskih hribov.

No, pa naj s tem tudi zaključim današnjo hvalnico lepotam Slovenije in vam v novem letu zaželim veliko poguma, vztrajnosti in sreče ter zvrhan koš pozitivizma, virus gor ali dol, zadovoljstvo lahko najdemo tudi v tej majhni deželici.