Pogled nazaj na leto 2020
Zapis je nastal zadnji dan v letu 2020, prvotno sem ga objavil na Facebooku.
Najbolj pozitivna stvar v 2020 – poleg rezultata testa na covid-19 29. septembra – je bila ta, da so ljudje v mojem socialnem omrežju pokazali svojo pravo barvo. Da sem spoznal veliko res srčnih ljudi. Takih, ki nesebično delijo ljubezen in vzbujajo vero v prihodnost. Pa tudi to, da sem počistil nesnago, ki se je nabrala na drugi strani tehtnice, je bilo pozitivno, čeprav marsikdaj precej grenko. Iskreno sem vesel obojih. Prvih zato, ker so vstopili v moje življenje, drugih pa zato, ker so iz njega odšli. Odšli pa so tudi nekateri, za katere bi si želel, da bi ostali med nami. Mogoče se čez čas spet srečamo, tam za mavrico!
Avgusta so mi resetirali srce, da zdaj ne skače več v visoke obrate. Izkušnja je bila po eni strani celo zabavna, na trenutke prav alanfordovska. Catch 22. A veš, tisto, ko ti na živo praskajo s katetrom v srce, potem pa na lepem začutiš pritisk in bolečino nekje pod desno ključnico in zatuliš, nakar se operater zadere na tehnico ob računalniku, ki je pozabila vključiti UZV-monitor za tretji kateter: »A ste vi čisto nori?! Lahko bi mu pravkar preluknjal srce!!!« Pa ko ti vstavlja dodatni kateter in malo prenežno pritisne žilo, da kri iz arterije nekajkrat brizgne po sobi, nato pa vidiš asistentko, kako si sname očala in zbriše stekelca ... Pa ko gledaš monitor srčnega utripa in se pojavi ravna črta, ki ostane ravna nekaj 10 sekund ... In to trikrat v pol ure. Pa ko te boli in sestra poskuša v kanilo stisniti anestetik, vendar ugotovi, da je kanila zavita za 90 stopinj in zato neprepustna. »Bolnica Franja!« je bil komentar operaterja, ki mi je potem anestetik vbrizgal neposredno v žilo kar skozi kateter.
Ampak so mojstri. Res so. Na treh mestih so mi zapekli srčno mišico, da elektrika ne prebija več. Vmes so mi srce povsem ustavili, pa potem pognali na 240 utripov, zato da so potrdili uspeh operacije. Tehnično gledano imam tako 8. avgusta dodaten rojstni dan. Čudovita izkušnja! In tudi neponovljiva, taka je vsaj moja iskrena srčna želja.
Do konca septembra smo se uspešno skrivali virusu, potem pa nas je vseeno ujel. S posledicami se ukvarjam še zdaj in se bom najbrž še lep čas. Žal.
A po drugi strani sem to izkušnjo vzel kot namig, naj malo umirim svoje življenje in razmislim o menjavi kariere. To sicer ni enostavno, obenem pa tudi ni neizvedljivo. Na živce mi gre samo dejstvo, da sem junija dobil dva čudovita projekta, ki sta zaradi bolezni obstala in izredno počasi napredujeta. Seveda ju bom dokončal, ni dvoma. Je pa trenutno velik izpad dohodkov v najini firmi, ker še vedno ne morem delati.
»Flikamo« s prihranki pa z malenkostmi od letnih pogodb in honorarjem od moje kolumne v GG. In z darili. Ko te ljudje poklikajo na zasebnem sporočilu in namesto dober dan piše »daj mi tvoj TRR« ... Občutek je blazno kompleksen: mešanica sreče, ljubezni, zadrege, sramu, olajšanja in hkrati nedoločljivega strahu pred tem, da boš nekomu dolžan. Veliko več od podarjenega denarja je vredno dejstvo, da so se spomnili nate in da jim ni težko odtrgati svojim in dati tebi. Pa ko se napol crknjen odvlečeš do vrat, ker je pozvonilo, tam pa ni žive duše, je pa lonec golaža/segedina/zelenjavne juhe, žakelj krompirja, ta velika čokolada, vreča mandarin, škatla domačih piškotov, pismo z dobrimi željami … Pa ko ti pride ekipa skidat dvorišče. To so stvari, ki ti zares ogrejejo srce!
Hvala vsem, ki ste nam že in ki nam še pomagate!
Vseeno me pa malo skrbi mentaliteta in splošen pišmevuhovski odnos nekaterih ljudi. Sicer je res, da je karma težka prasica, ampak vseeno bi lahko malo več mislili vsaj nase, če jim že za vse druge dol visi! Pri tem mislim predvsem na tiste osebke, ki na primer v trgovinah ne upoštevajo niti osnovnega bontona, kaj šele higienskih pravil in varnostnih navodil. V devetih od desetih primerov gre za starejše osebe ženskega spola, ki z masko kot modrcem za podbradek nagnjene čez tvoj hrbet prešlatajo vso zelenjavo, medtem ko te spotoma poskušajo z nakupovalnim vozičkom analno poseksati. Upam, da bo leto 2021 prineslo olajšanje tudi njim, saj so po večini ti ljudje vsi prejkone samo zbegani in se najbrž skozi življenje prebijajo sami, brez nekoga, ki bi jih naučil kančka empatije in uporabe zdrave pameti.
Dvojka je pravkar v predvajalnik vstavila plošček vrhunskega, a žal nerazumljenega benda Chatte Noire in vrti se komad Krvavi trn. Pogrešam vaje in koncerte. Pogrešam kavo s prijatelji. Pogrešam družinske piknike. Pogrešam izlete na obalo. Pogrešam normalno življenje.
Za konec tako visoko dvigam poln kozarec redbul vodke in iskreno, iz največje globine srca, letu 2020 glasno kličem: »Ne bi, hvala, nikoli več!!!« Leto 2020 bom z največjim veseljem odštel od svoje biološke starosti.
Vsem želim mirno, srečno in predvsem zdravo leto 2021! Radi se imejmo in pazimo nase! Vse ostalo so zgolj številke.