So smučišča pasé

Tako kot šole so se z danes na jutri odprla tudi smučišča, se z jutri na pojutrišnjem spet zaprla, trenutno pa obratujejo v polnem zamahu. A so postala stvar preteklosti, užitek, ki je mnoge preprosto minil ob misli na dolgo čarobno paličico, ki bi jo dobili v eno izmed nosnic, preden bi se podali na bele strmine. Ko si povprečno politično izobražen človek končno le razumno razloži vso novo koronsko »solato« ukrepov, se ta v naslednjih 24 urah spet spremeni. In tako lahko iz dneva v dan ponavljamo že znan scenarij, prebiramo sveže novice in stiskamo pesti, da bomo kmalu le zagledali luč na koncu tunela. Moje skrbi so v primerjavi z nesrečneži, ki ne vedo, ali bodo naslednji dan še imeli službo, zaskrbljenimi starši, ki lahko le ugibajo, kdaj se bodo spet zaprle šole, sicer banalno nepomembne, a so vseeno eno izmed številnih majhnih nezadovoljstev, ki sprožijo hrepenenje po »normalnih« starih časih.

Mrzlično iščemo alternative, ki bodo v nas podžgale vsaj malo izgubljenih užitkov ob aktivnostih, ki so bile nekoč tako vsakdanje – nakupovanje s prijateljicami, ki je omejeno le na polnjenje spletnih košaric, nedeljsko »kofetkanje« v stari Ljubljani smo zamenjali za hitre pozdrave pred gorskimi kočami, urejena smučišča pa so letos več kot očitno postala pozabljena ob pogledu na ogromne količine svežega pršiča, ki ne utruja s koronsko birokracijo, temveč k sebi brez zahtev vabi stare in nove turnosmučarske gorečneže. Zdi se, da se je ta aktivnost letošnjo zimo ob snežnih pošiljkah, ki smo jih tako zelo pogrešali pretekla leta, med ljudi razširila hitreje kot sam virus.

In tako sem že naslednji trenutek vrtela telefonsko številko izposojevalnice smučarske opreme in isti dan sva z Nejcem, starim turnosmučarskim mačkom, že natikala peresno lahke pancerje, na zadnjo stran smuči lepila kože, si skrbno oblekla tudi varnostni trojček in zagrizla v bela pobočja Porezna. Tako kot sem – po krivici – podcenjevala lepote Škofjeloškega hribovja, je bila tudi prva predstava o turnem smučanju precej zgrešena in danes lahko rečem le, da se podajte raziskovat tako prvo kot drugo. Tam, kjer se je pohodnikom udiralo čez gležnje, sva midva lahkotno drsela čez svež sneg, ob spustu lebdela nad lahkim pršičem na vrhu pa raztegnila nasmeh do ušes ob razgledih na zasneženo Rodico, Črno prst in »špičko« Triglava. Idealni cilji za podobne podvige so še Blegoš, Ratitovec in Hoč, Goli vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah, Struška v Karavankah ter vrh Krvavca za tiste, ki prvič raje vijugate po bolj urejenih strminah.