Obletnica zaščitnega zakona

V nedeljo, 14. februarja, je minilo dvajset let od sprejema Zakona o zaščiti slovenske jezikovne manjšine v tržaški, goriški in videmski pokrajini v sosednji italijanski deželi Furlaniji - Julijski Krajini, v Italiji bolj poznan kot Zakon 38/01. Desetega marca je bil 29 členov obsegajoči zakon objavljen v italijanskem uradnem listu. Zaščitni zakon je posledica dolgoletnih prizadevanj slovenske skupnosti v Italiji, ki je osnutek zakona pripravila že leta 1993 in ga je leta 1996 prvič obravnaval italijanski parlament. Pet let kasneje, leta 2011, ko je bila na oblasti leva sredina, je bil zakon končno sprejet. Zato so zaslužni enotna slovenska narodna skupnost, dežela Furlanija in Julijska Krajina, ki jo je takrat vodil Berlusconijev pristaš Roberto Antonione, mesto Trst z županom Riccardom Illyjem, cerkvene oblasti v Trstu, v Gorici in v Vidmu ter pomemben del javnosti. Slovenija je bila vključena v dialog z italijanskimi institucijami.

Bistvo zakona je zajeto v njegovem prvem členu, v katerem piše, da Republika Italija priznava in ščiti pravice italijanskih državljanov, ki spadajo k slovenski jezikovni manjšini, ki je prisotna v tržaški, goriški in videmski pokrajini. V sedmem členu je zapisano, da imajo otroci pripadnikov slovenske manjšine pravico do slovenskih imen, ki morajo biti v javnih aktih zapisana s slovenskimi pravopisnimi znaki. Enaindvajseti člen pa pravi, da imajo področja, na katerih živijo Slovenci, pravico do sredstev za razvoj podeželja, kmetijstva, turizma in za regionalno sodelovanje s Slovenijo.

In kakšni so sadovi pred dvajsetimi leti sprejetega zakona? Zakon je prvič na najvišji italijanski državni ravni potrdil, da živijo v Italiji Slovenci s pravicami, kakršne imajo vsi državljani. Pojavljati so se namreč začele čudne teorije o Slovencih in slovenščini, ki nimajo razumne in znanstvene osnove. V Špetru Slovenov v Benečiji, San Pietro al Natisone po italijansko, je bila ustanovljena prva državna večstopenjska šola v Beneški Sloveniji, šola Pavla Petričiča. Žal se je v Nadiških dolinah (Valli del Natione) pod Matajurjem, Reziji in tudi v nam sosednji Kanalski dolini ustanavljanje dvojezičnih in v Kanalski dolini trojezičnih šol ustavilo tudi zaradi pomanjkanja otrok. Še posebej v Kanalski dolini je prišla slovenščina v šole po zaslugi občinskih uprav v Trbižu in Naborjetu in slovenskih društev.

Zaščitni zakon določa tudi vrnitev nepremičnin narodnih in trgovskih domov v Gorici in v Trstu, ki so jih Slovencem vzele fašistične oblasti. Domova v Gorici in pri Svetem Ivanu v Trstu dežela obnavlja in bosta potem slovenska last. Najbolj znani Narodni dom v Trstu pa je bil lani ob stoletnici požiga vrnjen le na papirju, realno pa vračanje še poteka. Mnogi se bojijo, da bo moralo preteči še veliko vode, da bo Dom znova res slovenski.