Prijatelj, državnik, človek

Odgovor na članek Prijatelj, državnik, človek, ki je bil objavljen v Gorenjskem glasu 21. februarja 2021

Pričakovan panegiričen uvod knjigi ima naslov Delo v dobro skupnosti. Izbor pričevalcev je zato glede na agendo obeh naslovov in obletnico prvega predsednika pričakovan. A zaradi državnika v naslovu in dela v dobro skupnosti, verjetno je mišljena država, bi ob njeni 30-letnici kljub temu pričakovali kakšnega Demosovega pričevalca, čeprav bi ob polemiki o njihovih zaslugah za samostojnost »pritlehnost«, ki je očitana takratni (Demosovi) politiki, dobila drug pomen. Zapiše: »Šibka osamosvojitvena enotnost je izpuhtela že jeseni 1991, vlada se je zamenjala še pred volitvami, začel se je boj za interpretacijo še sveže zgodovine.« A kasneje sicer zapiše: »Odgovornosti in zasluge za osamosvojitev so bile brez dvoma kolektivne.«

Uvod Delo v dobro skupnosti si drznem dopolniti in spomniti na nekatere dogodke, ki se nanašajo na »manjkajoči« (drugorazredni?) del skupnosti. V mislih imam RKC oz. katoliške vernike, ki jih je po državnem popisu 2002 57,8 odstotka (od 2011 veroizpovedi v statistiki ni več?!).

– 30 in 1 leto je minilo od pozdravnega stiska rok med nadškofom Šuštarjem in predsednikom Kučanom v Kočevskem rogu po sv. maši, vseskozi prikazanega kot spravno dejanje. Nadškof je v homiliji večkrat poudaril, da se opravlja simbolni krščanski pogreb, s katerim domobranci stopajo v javnost. Molil je tudi za partizane. Nadškofa je predsednik »preslišal«, čeprav je sam pozival k spravi.

– »Komunikacijski šum« se je pripetil tudi na osamosvojitveni slovesnosti, ko se je nadškofu »zgodil« izklop mikrofona ob blagoslovu slovenskega simbola lipe. To (je) spominja(lo) na čase, ko je bila »vera opij za ljudstvo« in je bilo o javnosti veroizpovedi dovoljeno le sanjati.

– Izpuščena so prizadevanja in zasluge nadškofa Šuštarja ter s tem RKC v Sloveniji in papeža Janeza Pavla II. za mednarodno priznanje; pa tudi Slovencev po svetu.

– Niso omenjena srečanja z nadškofom Rodetom (lahko bi bil tudi pričevalec) v zvezi s sporazumom o pravnih vprašanjih med Slovenijo in Vatikanom, čeprav omenja predsednikove zasluge za normalno delo Cerkve kljub omejevanju politizacije med njo in državo.

Iz pietete do Ivana Krambergerja (je samo na sliki kandidatov za predsednika) bi ga moral vsaj omeniti; pa tudi po mnenju mnogih nepojasnjen umor v prvi predvolilni kampanji.

Je (bil) čas »zasutih ust«. Je (bil) čas (samo)cenzure. A v Rogu smo 1990. tudi slišali: »Zdaj je čas miru.«

Le zakaj je še vedno »čas sovraštva« (prim. Dražgoše 2018) in »čas molčanja«?

Franc Pintar, Bled