Devica, kraljica, vdova, prasica

»Njegovo življenje se konča pod kristalno jasnim zimskim nebom 28. januarja 2016, pol ure čez poldan. Njegova smrt je tako nepričakovana, tako nenadna, tako popolna in strašna in nepreklicna, da se zdi, kot da je neki maščevalni bog izprožil svojo mogočno roko in ga izruval iz zemeljskega obstoja. Da je bil udarjen v nekem bibličnem smislu. V trenutku njegove smrti so njegovi najbližji, žena in večina otrok, raztreseni po svetu, daleč od zavetja našega družinskega gnezda v Ljubljani. Klara, najina najstarejša, je v Pragi, starejši, Simon, v Rigi, jaz pa na obisku pri ostareli materi v San Franciscu. Doma je le šestnajstletni Lukas. Brat je tisti, ki mi pove novico. Po kosilu s prijateljico se vrnem v svoj otroški dom. Ura je tri popoldne. Vsa družina – brat, mama, bratova žena – je zbrana v dnevni sobi, čakajo me, vsi sedijo na istem kavču. Moj brat je borzni posrednik, in ko zagledam njegov obraz, tako upadel in čuden in zgrožen, takoj začutim, da se je nekaj zgodilo. Pomislim, da je morda izgubil ves denar; trgi vrednostnih papirjev so bili v zadnjem času precej viharni. Morda je izgubil tudi mamin denar. Slišim, da govori o nekakšni nesreči. Ne spominjam se točno, kaj. Vsi trije so videti čudni in prestrašeni. Ne dojamem takoj. In potem stavek mojega brata: 'Ni preživel.' On. Imam dva sinova in moža. Toda v trenutku vem, da gre za Aleša. Ne vem, kako vem, toda vem. Zrušim se na tla. Na preprogo dnevne sobe svojega otroškega doma. Obledelo orientalsko preprogo. Iz grla se mi izvije votel krik. Zverski in nepoznan zvok. Zdi se, kot da mora prihajati iz kakega drugega vira, ne iz mene, prav gotovo ne iz mene. Na dlaneh in kolenih sem, ihtim, ječim, a moja lica so suha. Nobenih solz, nobene vlage. Nekakšen vsepožirajoč požar bruhne skozme, požgana zemlja, požgana notranjščina, panika. Moje prve besede. Sram me je zaradi njih. Gnusim se sama sebi. 'Obubožana bom', zakričim.« (str. 20–21)

Tako je bilo, ko je avtorica izvedela za smrt svojega moža pesnika Aleša Debeljaka, ki je umrl v nesreči na gorenjski avtocesti. V knjigi popiše, kaj se ji je dogajalo v nadaljevanju. Ko ni več ne »devica« ne srečno poročena »kraljica«, ampak »vdova« in, ko ima ljubimca, še »prasica«. Človek bi mislil, da je za vdovo najhujši trenutek, ko izgubi moža, a prava kalvarija se takrat šele začne. O tem pričajo tudi usode slavnih vdov iz zgodovine, ki jih spretno vpleta v svoje pisanje. Vrhunsko branje, priporočam.