Skromna in zadovoljna z življenjem
Jožef Gorenc šteje 84 let, njegova soproga Marija, rojena Sorčan, bolj znana kot Minka, pa 86. Poročila sta se 18. marca 1961 in torej letos praznujeta šestdeset let zakonskega življenja.
Diamantna zakonca Gorenc sta Kranjčana, ki od leta 1964 živita na Oldhamski cesti. Pred tem sta nekaj časa živela v Stražišču. Marija je rojena v Javorniku pod Sv. Joštom, njen mož Jožef pa na Raki pri Krškem. Živita sama, čeprav jima družbe ne manjka. Imata dva sinova in tudi že tri odrasle vnuke, ki ju z veseljem obiščejo.
Marija oziroma Minka Sorčan se je rodila v revni kmečki družini s šestimi otroki, v kateri so bili poleg nje še trije bratje in dve sestri. Že kot otrok je s košem na hrbtu hodila v Stražišče prodajat sadje in zelenjavo, zaposlila pa se je pri rosnih 16 letih. Delala je v predilnici takratnega Tekstilindusa, kjer je tudi dočakala upokojitev. Potem je še kar nekaj časa varovala otroke, tudi dva svoja vnuka.
V življenju ji največ pomeni družina, izvemo. Rada plete in šiva, včasih je napisala tudi kakšno pesem. Tisti, ki jo poznajo, pravijo, da podpira tri vogale pri hiši.
Tudi Jožef Gorenc je bil rojen v precej revni kmečki družini, v kateri se je rodilo kar deset otrok. Februarja leta 1942 so jih izgnali v Nemčijo, v Schwarzwald. Vrnili so se šele jeseni 1945. Leta 1960 je Jožef prišel v Kranj in začel delati v tovarni Sava. Najprej je živel pri bratu, potem pa je spoznal svojo bodočo ženo. Prvič jo je videl, ko sta se s prijateljem odpravila v Stražišče na ogled motokrosa. Gorenčeva se spominjata tudi veselice v Bitnjah in pa velike tombole jeseni leta 1960 v Kranju. Jožef je takrat šel na pijačo v hotel Jelen, Minka pa je bila na drugi strani točilnega pulta, kjer je občasno poleg službe še delala v strežbi. Po poroki marca 1961 se je Jožef preselil k njej v najemniško sobico.
Ko so bili otroci še majhni, sta Gorenčeva veliko koncev tedna preživela skupaj z njimi na Raki pri Jožefovih starših ali pod Sv. Joštom pri Minkinih starših, kjer sta na obeh kmetijah pomagala pri kmečkih opravilih, ki jih ni nikoli zmanjkalo. Njuno življenjsko vodilo je bilo namreč vedno: delo in delo, nesebična pomoč, darežljivost, ljubezen do družine, vztrajnost, pozitivna naravnanost, strpnost, zaupanje ... In še kaj bi se našlo.
Oba sta sicer imela rada petje, a Jožefu je bilo še posebno blizu. Med letoma 1967 in 1977 je pel pri Savskem oktetu, potem v iskrškem mešanem zboru, kratek čas je bil tudi pevec v narodno-zabavnem Ansamblu Rudija Jevška. Je tudi dolgoletni član moškega in mešanega zbora Peter Lipar, poje pa še v moškem zboru Triglav Duplje. Za svoje izjemno dolgoletno udejstvovanje na glasbenem področju je leta 2017 prejel tudi častno Gallusovo značko.
Zadnja leta zakonca Gorenc veliko časa preživita na vikendu pod Sv. Joštom, kjer imata tudi manjšo njivo. Jožef že veliko let pomaga sinu Jožetu pri delu z lesom v gozdu, medtem pa drugi sin Bojan z nasmehom pove, da mama sicer ni nikoli potovala, le enkrat je bila na Češkem. Potem pa se je pred enajstimi leti, pri svojih 75 letih, odločila in šla z njim in njegovo skupino raziskovat Indijo. »Takrat je tudi prvič letela z letalom, za novo leto doživela tropsko zimo … Čarobno, neverjetno. Bilo je kot v pravljici – Minka v Indiji,« pravi.
Šestdesetletnico poroke sta Gorenčeva praznovala trenutnim razmeram primerno: s kosilom v ožjem družinskem krogu, torto in čestitko, ki sta jo zakonca prejela po radiu. Včeraj pa se je pri njiju oglasil tudi kranjski župan Matjaž Rakovec in jima tako osebno voščil ob častitljivi obletnici poroke.