Vedno stavi na dolge proge
Zmagovalka 13. mednarodnega natečaja Plaktivat za oblikovanje mestnega plakata na temo solidarnosti v kategoriji študentov je Tina Nunar iz Tržiča, ki obiskuje magistrski študij grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Kakšni zamisli ste sledili pri oblikovanju plakata na temo solidarnosti?
Iskala sem nekaj vsem nam skupnega, ne glede na to, kdo in kaj smo. Nekaj, kar se nas vseh tiče, s čimer se srečuje večina med nami. Ko pri tem kaj potrebujemo, si lahko pomagamo. Osredotočila sem se namreč na osnovne človeške potrebe. Ideja mi je bila še ljubša, ker je ilustrirana potreba še malce nerodna za v javnost. Globoko sem prepričana, da bi vsak drugemu ponudil toaletni papir, če bi nekdo prosil zanj, in si težko predstavljam sebični – ne. Ob lanski situaciji, ko je papirja v trgovinah zmanjkovalo tako hitro kot kvasa, tako ponujeni zvitek dobi novo vrednost – kot dokaz solidarnosti. Zelo dobesedno, kar me je samo še bolj zabavalo. Slovenski rek »skrbeti za svojo rit« tako v svoji uporabnosti dobi le še dodatne točke.
V čem ste iskali aluzijo na fresko na stropu Sikstinske kapele in osrednjega motiva s stvarjenjem Adama? Kako sicer kot grafična oblikovalka vidite ponovno uporabo znanih motivov iz zgodovine umetnosti?
Lahko bi ilustrirala dve poljubni roki, ki si podajata papir, a sem želela v podobo skriti še nekaj več. Uporaba znanega motiva iz zgodovine umetnosti je del večplastnega dojemanja plakata. Zavedam se, da nekateri ilustracije rok ne povezujejo z omenjeno fresko, saj morda nimajo tega znanja, a nič za to. Je pa toliko slajše za druge, ki to odkrijejo. Rada uporabljam različne asociacije. Tudi fresko morda vsak razume drugače, lahko jo povežemo z nastankom, ikoničnostjo človeštva. Morda nam kompozicija pomeni le neko domačnost, ki pomaga pri sprejemanju plakata.
Znani motivi iz umetnosti imajo že neko zgodbo, ki lahko dobro služi pri pripovedovanju nove. Podobe že imajo določeno konotacijo, ki je pri ljudeh usidrana. Kar odpre novo pot komunikacije novih problemov, omogočajo nove kombinacije sporočanja. To se mi zdi super orodje.
Čemu sicer dajete prednost pri grafičnem oblikovanju – minimalizmu, jedrnatosti, jasnosti sporočila, ki ga ponuja podoba?
Sama vedno stremim k minimalističnemu, jasnemu sporočilu, ki pa v ozadju skriva kompleksen proces poenostavljanja rešitve. Hkrati rada pustim malce daljšo misel ob pogledu na enostavno podobo. Zato največkrat uporabljam stil enostavnih ploskev in linije, ki čim bolj neosebno prikažejo odnos med posameznimi elementi.
V okviru programa Erasmus ste bili na izobraževanju v severni Španiji. Kako danes gledate na to izkušnjo?
Program Erasmus mi je ponudil možnost, da sem se naučila špansko. To je bila moja velika želja, ki sem jo tokrat očitno postavila pred izobraževanje v grafičnem oblikovanju. Na tem področju sem se sicer preizkusila v različnih tehnikah, ki se jih pri nas ne bi lotila, zagotovo sem kakšno spretnost odnesla tudi s seboj domov. Res pa sem se naučila jezika in iznajdljivosti v zelo drugačnem okolju.
Ko na medmrežju vidim vaš izrisani avtoportret, prepoznam likovnico, ljubiteljico narave, živali, rekreativko ... Kaj vas pri vaših letih poleg grafičnega oblikovanja še poganja in mogoče tudi vpliva na vaše delo?
Poganja me želja po razumevanju, raziskovanju, spoznavanju sveta. Rada odkrivam povezave in likovni svet mi omogoča združevanje miselnih povezav s fizičnim prikazom. Svojo vedoželjnost hranim s poljudnoznanstvenimi knjigami, filmi, ki mi pomagajo pri širjenju znanja, posledično tudi materiala za ustvarjanje. Prav tako me navdušujejo telesne zmogljivosti, ki jih preizkušam v športu. Všeč mi je, da sem »kritik« svojega napredka le jaz in sama svoja tekmica, sploh pri teku. Ko sem sama s sabo in sem vsakič boljša, na dolge proge seveda. To miselnost želim prenesti tudi na druga področja.
Zdaj zaključujete magisterij grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kje vidite svojo ustvarjalno prihodnost?
Kar vidim, je samo ustvarjalna prihodnost, to mi je dovolj. Točno določenih ciljev nimam, le da ustvarjam to, v kar verjamem, in bom srečna. Kot smo videli, sploh v zadnjem letu, je življenje zelo nepričakovano. Bom videla sproti, kam me bo usmerilo. Ampak dokler sedim za krmilom, me ne skrbi.