Lahkotnost študentskega življenja

»Tebi je še tako fletno,« slišim kar pogosto reči svoje domače, ko potarnam nad obveznimi vajami, dolgočasnim učenjem ali ko se mi včasih preprosto ne ljubi na predavanje. In moram priznati, da se ne motijo. Razen občasnih trenutkov slabosti nemalokrat pomislim, kako lepi so študentski časi, z mano pa se bo definitivno strinjala tudi velika večina študijskih sotrpinov, ki so letos prvič ali znova zaplavali v morje znanja. Pa naj bo faks še tako zahteven – študenti znamo uživati. Edina nadloga, ki nam krati popolno brezskrbnost, je tistih nekaj izpitov, ki motijo jasne januarske dni in tople poletne noči. Ko pa se uspešno odkrižamo tudi teh sitnosti, so zime rezervirane za užitke na belih strminah, poletja pa z nahrbtnikom na rami preživimo nekje v tujini, ki nam širi obzorja in tanjša denarnice.

Take in drugačne misli sem zadovoljno premlevala med sopihanjem po zasneženi pokrajini, ko sva z Nejcem pretekli teden izkoristila še eno od mnogih prednosti študentskega življenja, zaprla vsak svoj računalnik in se na lepo sredino jutro zapeljala proti Pokljuki. Ob koncih tedna tako zelo oblegana pokljuška planota je bila tokrat rezervirana le za naju, nekaj tekačev in turnega smučarja, ki nama je prijazno zgazil pot mimo Blejske koče na Lipanci proti zahodu, na Mrežce. Zelo razgleden, skoraj 2000 metrov visok vrh, je poleti izredno priljubljen med družinami z majhnimi otroki, pozimi pa lahko dostopna in zložna pobočja napadejo trume turnih smučarjev.

Zimski izlet nad vrhove planine Lipanca je postal moja tradicija. Razgledi na mogočne stene Rjavine, Triglav in druge zasnežene pokljuške vrhove, ki se jih enostavno moram naužiti vsako zimo, so čudoviti tako iz Mrežc kot tudi z Lipanskega vrha, Brd in Debele peči. Občasni oblački, ki so naju spremljali vse od začetka poti pri Šport hotelu, so se malo pod vrhom le razkadili in v daljavi sta se belo zasvetili Rodica ter Črna prst, za njima pa se je med oblake prerinil celo stožčast Porezen in pobočja Ratitovca.

Čeprav je nam, mladim, korona vzela mnogo družabnih privilegijev, možnosti normalnega socializiranja, kulturnega udejstvovanja in neformalnega izobraževanja, pa je, vsaj meni, dala nekaj, kar mi je pretekla leta tako lahko spolzelo skozi prste. Čas. Čas za sprostitev, za kuharska ustvarjanja, čas za knjige, za večerno branje, za nove hobije, za raziskovanje sveta gorništva in alpinizma, za odkrivanje lepot Slovenije, za spontane izlete sredi tedna, čas za domače in predvsem – čas zase. Izkoristimo ga!