Nezbrani komadi

»Ne ponočujem / Ne hodim več v gostilne / Ne pijem / Ne kadim / Ne zvijam ved džojntov / Ne pojem / Ne vriskam / Ne plešem / Ne skačem / Ne tečem / Ne jem več ocvirkov, krače in rebrc / Ne jagam žensk / Ne prerekam se več glede rdeče petokrake zvezde, / OF, IX. korpusa, enobeja, Tita in Avnoja / Totalno sem šel v kurac .« (Dušan Jovanović) // »Tudi jaz imam otroke. / Hčerka me prosi, naj pišem / samo še vesele pesmi, / in ne vem, ali bi bilo / neodgovorno ali hrabro, / če bi jih lahko.« (Maja Vidmar) // »Na hribu je rasel / osamljen hrast / pa so ga posekali / (pička jim materna)« (Ivan Volarič Feo) // »Vselej poskusil. / Vselej zamočil. / Pa kaj. Poskusi spet. / Zamoči spet. / Zamoči bolje.« (Samuel Beckett) / »Ideja za to knjigo je pribiciklirala v mojo glavo nekje med Centrom in Kosezami nekega jesenskega popoldneva 2019, ko je bil svet še drugačen, kot je danes. Nekatere pandemije našega časa so sicer že živahno razsajale, o covidu-19 pa vsaj uradno še ni bilo govora. Stvari so šle torej na slabše in ta knjiga (ne)hote govori tudi o tem. Kar pa ne pomeni, da bi bil moj izbor v kakih drugačnih okoliščinah bistveno drugačen. Precej bolj kot te nadležne maske, ki si jih ta čas natikamo na obraze, me vznemirjajo nagobčniki in (ne)vidne verige, ki jih močni tega sveta vse bolj očitno natikajo ljudem. Seveda so to poskušali od nekdaj, a beseda je vedno našla pot, sploh če je (bila) tako okretna, kot to velja za poezijo. Zdi se, da je ne more ustaviti nobena prepoved, nobena karantena, nobena policijska ura, še slabo recitacijo iz ust politika bo preživela. Na videz nedostopen, elitistični način izrekanja, ki v nekaterih vzbuja strah, celo sovraštvo, lahko v trenutku postane najbolj demokratičen, komunikativen in empatičen, kar se je tako lepo izkazalo spomladi 2020, ko se je svet dobesedno ustavil, ljudje pa so si naenkrat začeli osmišljati novo nenormalnost z množičnim objavljanjem dobre in slabe poezije na medmrežju.« (Andrej Ilc)

Nedavno, 21. marca, je bil svetovni dan poezije. Pa nič ne zamujamo, za poezijo je zmeraj pravi čas. Tudi med pandemijo. Poezije ni mogoče zapreti v karanteno. Nasprotno: duh poezije veje, kjer hoče in se na nepoetične duhove sploh ne ozira. Iz pričujoče knjige sem izbral po eno pesem štirih pesnikov. To so: Dušan Jovanović, Maja Vidmar, Ivan Volarič Feo in Samuel Beckett. Pa še odlomek iz spremne besede Andreja Ilca. Sicer pa ta brevir za karanteno nadvse priporočam. Ščiti pred virusom neumnosti.