Jedi v kozarcih

Gostišče Draga najdemo v Dragi pri Begunjah. Trenutno je zaprto za obiskovalce, vendar je tamkajšnji kuharski mojster Aleš Tavčar prišel s svojo partnerko Tino Likozar na zanimivo idejo, ki se je proti pričakovanjem izkazala za odlično – njune jedi v kozarcih so postale nadvse priljubljene.

Tina Likozar in Aleš Tavčar živita v Voklem, kjer imajo Likozarjevi tudi kmetijo, katere vajeti počasi prehajajo iz očetovih rok v hčerine. Prej je veliko pomagala v gostišču, zadnji dve leti pa se bolj posveča kmetiji. Pripoveduje, da je ideja za jedi v kozarcih »zrasla na zelniku« njenega življenjskega partnerja Aleša Tavčarja. Razmere, v katerih smo se znašli, so pač zahtevale nekaj novega, drugačen način razmišljanja. Je pa res, da so ju mnogi že pred tem poznali po okusnih Tininih vložninah, tako da so bile jedi v kozarcih pravzaprav smiselna nadgradnja.

Gostišče Draga je tako kot večina drugih gorenjskih gostiln zaprlo svoja vrata ob lanski razglasitvi epidemije. Poleti je bilo nato v skladu s takrat aktualnimi ukrepi kratek čas odprto, celo prestavljeni Teden restavracij jim je delno uspelo izpeljati. Par smo zgodaj jeseni srečali tudi na stojnici tradicionalnega Čebelarskega dneva v Lescah, ki ga je organizatorjem uspelo pripraviti, čeprav v zelo okrnjeni obliki. Kasneje sta se Tina Likozar in Aleš Tavčar odločila tudi za razvoz hrane in osebni prevzem, a odkar sta ljudem predstavila jedi v kozarcih, sta se osredotočila predvsem nanje.

Ker imajo pri Likozarjevih doma kmetijo, vsa zelenjava za vlaganje zraste na domači njivi. Pesa, stročji fižol, paprika, feferoni, kumarice ... našteva Likozarjeva. V gostišču so tako na krožnike gostov v preteklosti vložnine velikokrat našle pot. Predjedem so bile okusen dodatek, feferone so uporabili pri pasulju – in jih še, kumarice in paprike so lepo dopolnilo narezkom, nadaljuje Tina Likozar. Recepte za vlaganje pa je bodoča gospodarica dobila od svoje in partnerjeve mame. Ljudem so bili okusi všeč, marsikomu tako zelo, da so Tinine vložnine začeli kupovati tudi za domov. Alešu Tavčarju pa kuharska žilica ni dala miru in je začel razmišljati, da bi na primer poskusila na podoben način z joto. In sta. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna. Kozarec z joto je hitro našel pot v domove strank in tudi širše – počasi tudi v manjše okoliške prodajalne, mesarijo, na tržnice.

Joto so kmalu dopolnile še druge jedi v kozarcih: vampi, ričet, različne zelenjavne enolončnice, golaž, bograč, celo čili z mletim mesom, bolj znan kot chili con carne, je dobil svoj kozarec.

Se je pa par Likozar-Tavčar tu srečal z drugačnim postopkom, kot je potreben za vlaganje zelenjave. A nič zato, sta se pač malce učila, povesta dobre volje.

»Jedi so se odlično prijele, proti pričakovanjem,« je še zadovoljna Likozarjeva. Zaključi, da bosta jedi v kozarcih obdržala tudi, ko se bodo gostilne lahko odprle, in njihov koncept razvijala naprej.