Privajanje na čas vse pogostejših pozeb

V zadnjih šestih letih smo imeli petkrat spomladansko pozebo, lani pa je bila izjemno obilna letina, kar je bila tudi svojevrstna katastrofa, saj nismo vedeli, kam bi s pridelkom, je dogajanje v sadjarstvu ob letošnji pozebi komentiral eden od gorenjskih sadjarjev.

Spomladanske pozebe so v zadnjih desetletjih vse pogostejše in povzročajo tudi vse večjo gospodarsko škodo, še zlasti v sadjarstvu. To ni naključno, razlog za to so podnebne spremembe. To potrjujejo tudi strokovnjaki, ki ugotavljajo, da cvetenje sadnega drevja postaja zgodnejše zaradi višjih temperatur zraka. Če se namreč marca in aprila povprečna temperatura dvigne za eno stopinjo Celzija, je cvetenje lahko za štiri do deset dni zgodnejše. Cvetenje sadnega drevja se v zadnjih treh desetletjih v primerjavi s petdesetimi leti prejšnjega stoletja začenja pri jablanah vsako desetletje dva dni prej, pri hruškah štiri do pet dni prej, pri češnjah več kot tri dni prej ...

Pri večini sadnih vrst nastane pozeba, ko med cvetenjem ali po njem ter v času odpiranja brstov temperature padejo pod mejo od nič do minus dve stopinji. V minulih dneh so bile temperature krepko pod ničlo, v največjem gorenjskem sadovnjaku, v nasadu Resje pri Podvinu, so namerili na dveh metrih od tal minus šest stopinj Celzija, ponekod je bilo še hladneje. Mraz je povzročil pozebo, a ne le pri že cvetočem koščičastem sadju – pri češnjah, marelicah in zgodnjih slivah, ampak tudi pri drugem sadnem drevju, ki je bilo šele pred začetkom cvetenja. Posledice pozebe bodo hude in morda celo najhujše v zadnjih desetletjih, letošnja pozeba je bila namreč v primerjavi s preteklimi posebna v tem, da so bile temperature povsod zelo nizke in da je mraz trajal dolgo, več kot tri noči. Škoda, ki jo bodo občutili predvsem sadjarji, čebelarji ter pridelovalci jagod in zgodnje zelenjave, je nastala pri ljubiteljskih in poklicnih pridelovalcih, v nižjih in višjih legah, ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugje po alpski Evropi. Vrtičkarji so pridelek ali del pridelka že odpisali, težje je tistim, ki se s sadjarstvom preživljajo. Ali jim bo država spet pomagala z interventnim zakonom, za zdaj še ni znano, a letošnja pozeba jih je še enkrat opozorila, da bodo v prihodnje svojo dejavnost morali prilagoditi podnebnim spremembam. Država to že spodbuja s sofinanciranjem različnih ukrepov, tudi oroševanja, ki se je v dosedanjih pozebah pokazalo kot najučinkovitejši ukrep. A tudi ta ukrep ni vsemogočen, zahteva veliko znanja in izkušenj, predvsem pa veliko denarja (vsaj 50 tisoč evrov za hektar) in vode (vsaj 40 kubičnih metrov na uro).