Čudoviti razgledi na Jeruzalemske griče, prepredene z vrstami vinogradov

Čez Muro, v povsem drugem svetu

Tako dobro nisem spala že več mesecev. Ne vem, ali je bila za to zaslužna obilna prleška večerja, ki me je večer poprej leno položila v posteljo, kolesarjenje čez drn in strm, svež prekmurski zrak ali pa nepopisen mir, iz katerega me je v nov dan prebudilo le idilično žvrgolenje. Nič nadležnega brnenja avtomobilov, hrupnega jutranjega ropotanja kosilnic in hitenja skozi enolične delovne dni. Sliši se pravljično osladno, a vseeno povsem primerno užitkom med širnimi nasadi rumene oljne repice, gričevnatimi vinogradi in ravninami Mure.

Včasih se zasačim, kako si aktivnosti na izletih skrbno organiziram okoli hrane – kje bova spila prvo jutranjo kavico, posedela ob torti ali sladoledu, vse se vrti okoli dobrih gostiln in večernih zasedanj ob fini domači hrani. Prekmurje je kot nalašč za kulinarične odvisnike, ki se jim slabo piše, če odvečnih dobrot ne preznojijo s takim ali drugačnim športnim mučenjem, ki sta ga najini zadnjici že drugi dan zapored trpeli v obliki kolesarjenja.

Tokrat sva se iz Ljutomera zapeljala proti Goričkemu – skrajnemu severovzhodnemu delu Slovenije, prav v rožo naše kokoške. V naselju Kuzma sva previdno zajahala vsak svoje kolo in se zapodila proti enemu največjih grajskih poslopij v Sloveniji – gradu Grad. Pot sva nadaljevala v smeri Zenkovcev in po dvajsetih kilometrih že pretegovala naveličane noge in razbolele zadnjice na mirnem obrežju Ledavskega jezera. To je nastalo z umetno zajezitvijo reke Ledave, ki je v svoji najbolj burni preteklosti mnogokrat poplavila ulice Murske Sobote, danes pa se zdi, da je kraj kot nalašč za sproščeno druženje ob popoldanskih piknikih. Tokrat precej krajši kolesarski podvig sva zaključila pri razglednem stolpu na Sotinskem bregu, ki je s 418 metri najvišji vrh Prekmurja, pogled z vrha pa doseže griče in ravnine vseh treh sosed – Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Pa je bilo pri Rotundi, za piko na i, zadoščeno tudi moji kulinarični duši, ko sta se pred menoj znašla špargljeva juha in piščančji paprikaš z dödoli.

Dan se je počasi prevešal v pozno popoldne, ko sva se sprehajala po praznih ulicah Murske Sobote, se ustavila pri evangeličanski cerkvi na koncu Drevoreda Martina Luthra in se skozi Trubarjev drevored sprehodila še do mogočnega renesančnega gradu. Zdi se, da je prekmurski košček Slovenije prepogosto spregledan, po krivici zapostavljen in brez prave osnove razglašen za dolgočasnega. Ravno nasprotno! V Prekmurju sem uživala na vsakem koraku – uživala sem v miru in domačnosti, v izvrstni kulinariki in novih pokrajinah, ob prijaznih ljudeh, daleč stran od turističnega kaosa.