Figovo drevo na glavnem trgu v Vipavskem Križu

V lov za šparglji kar s kolesom

Sezona špargljev je v polnem razmahu. Juhe, rižote, šparglji na žaru, šparglji v slanini, kremne špargljeve pite … Nešteto različnih receptov, ob katerih se mi svetijo oči in cedijo sline. Prav zato sem se kakšen teden ali dva poigravala z idejo, da bi se na lov za aromatičnimi divjimi šparglji zapeljala proti Vipavi. A so moja velika pričakovanja kaj kmalu priletela na realna tla, ko sem po prebiranju forumov doumela, da bom le ena izmed tistih neveščih nabiralcev, ki bo tavala po gozdovih in travnikih ter neuspešno brskala med robidovjem, medtem ko se mi bodo dobro poučeni domačini le smejali iznad brbotajočih špargljevih juhic. In sem se po nekaj urnem informiranju na spletu le odpovedala nenadnemu pustolovskemu preblisku in se raje kot »lovilka špargljev« proti Primorski odpeljala po nabiranje novih kolesarskih kilometrov.

Slovenci smo resnično športni narod, redko kdo se odpravi na izlet, ki ne bi v nekem trenutku vključeval vsaj malo športne aktivnosti. Pa niti midva z Nejcem nisva izjemi, saj sva tisti dan že v zgodnjih dopoldanskih urah sopihala iz Vipave proti dolini reke Branice, kjer je pretežno ravninska kolesarka pot speljana med mirnimi vinogradi in sadovnjaki. Začetnemu vzponu proti vasi Goče sledi spust do Branice in ravninsko kolesarjenje mimo Štanjela, gradu Rihemberk in Dornberka, v smeri Ajdovščine, kjer sva že od daleč zagledala Vipavski Križ – eno najlepših mestec Vipavske doline, ki si vsekakor zasluži kratek postanek pri kapucinskem samostanu ter sprehod med ozkimi romantičnimi uličicami. To 47 kilometrov dolgo pot sva torej zaključila v Vipavi in se izmučena in lačna zapodila v lov za šparglji. A ne divjimi. Pred očmi so se mi prikazovali taki slastni, v družbi testenin ali rižote, slanine ali juhe, taki, ki so se pred lačno kolesarko pojavili na ogromnem krožniku v gurmanski restavraciji Sivi Čaven.

Zdi se, da se ljudje v Vipavo odpravijo iz dveh razlogov – prvi privablja adrenalinske »feratarje« in uživaške pohodnike, ki so na jasno jutro nastavljali lica toplim sončnim žarkom v ostenju Gradiške ture in na poti od Predmeje do Cola. Drugi razlog pa se nedvomno skriva v mreži kolesarskih poti med vipavskimi in kraškimi vasicami, ki tudi med tednom nimajo miru pred preznojenimi profesionalci in kolesarskimi turisti. Za vse nešportnike pa se užitki skrivajo tudi v prikupnih kavarnah v Štanjelu, pohajkovanju po starem jedru Vipavskega Križa, fotografiranju modrin iz cerkve nad Gočami in v številnih kulinaričnih dobrotah.