Po Koželjevi poti

Kamniška Bistrica, glavno izhodišče za vrhove kamniških planin, je že vrsto desetletij dostopna po asfaltirani cesti, a zadnja leta vse bolj priljubljena ponovno postaja Koželjeva pot, pešpovezava vasi Stahovica z iztekom doline oziroma izvirom reke Kamniška Bistrica.

Koželjeva pot, ki je dolga dobrih deset kilometrov in po kateri naredimo dvesto metrov višinske razlike, je svoje ime dobila po kamniškem slikarju, gorskem reševalcu in planincu Maksu Koželju (1883–1956). Na njen začetek opozarja tabla ob glavni cesti v dolino, pot pa začnemo na mostu čez reko. Markacije nas vodijo po sprva položni in nekoliko širši poti, ki se nato zoži in nekoliko strmeje poda v breg, se nato spet spusti, nekoliko oddalji pa potem spet povsem približa reki, nekje na polovici poti pod spodnjo postajo gondole na Veliko planino prečka makadamsko cesto, ki vodi v dolino Korošice, nadaljuje ob strugi reke ter nas tako po dobrih dveh do treh urah zmerne hoje s številnimi kotički na soncu in v senci, primernimi za počitek, pripelje do planinskega doma v Kamniški Bistrici. Sprehod je primeren v vseh letnih časih, tudi v poletni vročini, saj bomo varni v prijetnem hladu gozda (ne pozabimo na zaščito pred klopi).

Ena bolj zanimivih naravnih umetnin sta gotovo Veliki in Mali Predaselj, do katerih nas pot pripelje slab kilometer pred ciljem. Reka je na svoji poti proti Kamniku naletela na kamnit, neprepustni prag, ki ji je v dolžini stotih metrov povsem zaprl pot, a ker ni šlo drugače, je v tisočletjih vanj izdolbla ozek prehod, ki je ponekod širok le kakšen meter, globok pa tudi več kot trideset metrov. Veliki Predaselj Koželjeva pot prečka po betonskem mostu, čeprav je v spodnjem delu narava poskrbela tudi za naravni most, za katerega skrbi zagozdena skala, ki jo je na poti v dolino tu pustil ledenik.

Na Koželjevi poti si lahko ogledamo tudi majhen slap Kopiščnice, številne rastline, in če bomo pozorni, tudi živali.