O vzpostavljanju slovenskih meja

Ob tridesetletnici neodvisne države Slovenije je Branko Celar iz Gorenje vasi izdal knjigo Slovenija in njene meje v treh zgodovinskih obdobjih. V njej je celovito orisal zgodovinska in politična dogajanja na ozemlju današnje Slovenije in tudi zunaj nje, ki so Slovence pripeljala do samostojne države.

Avtor knjige Branko Celar je nekdanji načelnik oddelka za mejne zadeve in tujce ter pomočnik poveljnika policije na ministrstvu za notranje zadeve in habilitiran predavatelj na fakulteti za varnostne vede. Velja za dobrega poznavalca problematike državnih meja in reševanja mednarodnih mejnih sporov; kot strokovnjak in pogajalec je sodeloval v slovenskih vladnih delegacijah v procesih osamosvajanja in določanja slovensko-hrvaške meje. Na podlagi njegovih praktičnih in diplomatskih izkušenj je že leta 2002 nastala knjiga Slovenija in njene meje, nova knjiga Slovenija in njene meje v treh zgodovinskih obdobjih 1914/1920, 1941/1975 in 1991/2021 pa je zastavljena še mnogo širše, saj obravnava zgodovino slovenskega naroda in njegovega ozemlja od razpada Avstro-Ogrske dalje. Na več kot petstotih straneh Celar opiše celotno zgodovino vzpostavljanja slovenskih meja.

»Sprva sem se nameraval osredotočiti na našo tridesetletno zgodovino, a sem kmalu spoznal, da prizadevanja Slovencev za svojo državo, ki bo zamejena z državnimi mejami, segajo še precej dlje v zgodovino, v leto 1918,« je razložil Celar in dodal: »Kot je znano, smo po prvi svetovni vojni zaradi tajnega londonskega sporazuma Italije z antanto izgubili ozemlje, na katerem so živeli primorski Slovenci. Na koroškem plebiscitu smo izgubili ozemlje južne Koroške, ki je bilo prav tako naseljeno s Slovenci. Edina pridobitev za ozemlje Slovenije je bila takrat priključitev Prekmurja.« Druga svetovna vojna, nadaljuje Celar, je na mirovni konferenci v Parizu »zakoličila« priključitev Primorske, šele leta 1955 pa je bila potrjena avstrijsko-slovenska meja. Pariška mirovna konferenca je potrdila tudi meje iz Trianona z Madžarsko. »Za četrto državno mejo – med Slovenijo in Hrvaško – pa je bilo potrebne mnogo politične in strokovne odgovornosti, diplomatske spretnosti ter dobre pripravljenosti slovenske policije in Teritorialne obrambe.«

Posebno pozornost Celar v knjigi nameni prav osamosvojitvenim procesom – od ustavnih sprememb do političnih, diplomatskih, gospodarskih, pravnih in izvedbenih ukrepov za slovensko osamosvojitev. »Osamosvojitev je bila troplastna,« poudari in razloži, da je bilo to najprej delo politike, ki je bilo kronano z referendumom, potem delo ogromnega števila ljudi na ministrstvih, ki so poskrbeli za »normativno« osamosvojitev, na koncu pa je še izvedbena osamosvojitev, za katero sta poskrbeli slovenska policija in Teritorialna obramba ob »ogromni pomoči slovenskih državljanov, ki so samoiniciativno s svojim premoženjem ustavljali tanke Jugoslovanske ljudske armade«. Zato ga toliko bolj motijo težnje nekaterih politikov, ki si pripisujejo osebne zasluge za osamosvojitev. »Pri tem pa zelo radi pozabljajo vse napore, ki so jih v to vložili slovenski državljani, zaradi česar smo imeli v vojni za Slovenijo poleg žrtev na strani policije in Teritorialne obrambe tudi civilne žrtve.« Trilogijo Celar zaključi s podpisom arbitražnega sporazuma glede mejnega spora s Hrvaško, z arbitražno razsodbo ter s pravnimi in političnimi posledicami njene (ne)uresničitve.

V luči dogajanja, ki ga spremljamo ob tridesetletnici neodvisne države, pa se je Celar spomnil po njegovem prepričanju preroških besed iz elaborata generala Maistra, ki ga je o slovenskih državnih mejah pisal konec leta 1918 oziroma v začetku leta 1919, še pred pariško mirovno konferenco: »Kolikor časa bodo živeli različni narodi, bodo kljub mirovnim razsodiščem in zvezi narodov in kljub vsem demokratičnim načelom vojne neizogibne. Tako bo tudi naš prihodnji rod gotovo še prijel za puško.«