Ko kroparski duh oživi
Minuli konec tedna so s Kovaškim šmarnom v Kropi obudili kroparskega duha, ki je bil stoletja prežet z rudarskim, oglarskim, fužinarskim, žebljarskim in tovorniškim življenjem. V praznovanje so strnili kulturne, etnološke, športne, zabavne in družabne dogodke.
Kropa – Tako kot v preteklosti je tudi letošnje, že 26. praznovanje Kovaškega šmarna zaznamovalo dogajanje, povezano z razvojem železarske obrti in industrije v Kropi. Jamarji so na Jelovici nabrali železovo rudo, oglar je skuhal oglje, rudo so pretalili v kovno železo in iz njega v vigenjcu skovali žebelj. Umetnostni kovač je skoval umetniški kip, v tovarni pa so izdelali matico ali vijak. Za še pristnejše doživetje so predstavili staro fužinarsko hišo Fovšaritnico, kjer si je moč ogledati, kako se je včasih živelo v Kropi, Kovaški muzej, Mežnarijo in tovarn UKO.
»S Kovaškim šmarnom skušamo ohranjati spomin na preteklost, ko so bili naši predniki deležni res težaškega življenja in delovnika ter mizernega zaslužka, s katerim se je težko preživelo. Dokler bodo otroci Vrtca Kropa vsako leto obiskovali Kovaški muzej in risali z ogljem ter se zavedali, da je oglje tu doma, dokler bodo učenci Osnovne šole Staneta Žagarja Lipnica naš kraj obiskali ob tehničnem in kulturnem dnevu ter s pozornostjo prisluhnili kroparskim zgodbam in dokler bo Kovaški šmaren beležil obisk, kakršen je letos, sem prepričana, da bo kroparski duh živel in se za njegov obstoj ni bati,« je poudarila Metka Kavčič, predsednica Turističnega društva Kropa, ki je v sodelovanju z lokalnimi društvi organiziralo Kovaški šmaren.
Domačin Joža Eržen, ki je v vigenjcu prikazoval izdelovanje žebljev, je ob tem dodal, da v 230 let starem vigenjcu Vice letno zabeležijo od 12 do 13 tisoč obiskovalcev, kar je po njegovem za kraj, o katerem pravijo, da je na koncu sveta, veliko. Zaupal nam je še, da so v Kropi nekoč izdelovali 127 različnih vrst žebljev, ki so bili razširjeni vse do Benetk.
Le nekaj metrov stran od vigenjca je Peter Urbanija, mentor geološkega krožka Bobovec na OŠ Staneta Žagarja Lipnica, predstavil redukcijo železove rude v redukcijski peči. Kot zanimivost je povedal, da se pri postopku uporabljata oglje in ruda, kot končni produkt pa nastane kepa kovnega železa ter tekoča žlindra. »Kasneje so iz osnove redukcijske peči izumili plavž, kjer so s pomočjo koksa dosegali višje temperature in je kot končni produkt nastalo staljeno železo,« je pojasnil Urbanija.
Kropo je ob tej priložnosti po petdesetih letih obiskala Majda Tomenc iz Senožeč pri Sežani. »Zgodovino Krope poznam le v grobem, vem, da se je tu kovalo. Sem pa opazila, da se je kraj v petih desetletjih precej spremenil. Danes je mnogo bolj urejen in si resnično zasluži naziv muzej na prostem,« je povedala in dodala: »Kovanje je bilo v mojem otroštvu nekaj običajnega, danes pa ga zaslediš le ob takih priložnostih, kot je Kovaški šmaren.«