Pravljični večer o Finžgarju

V okviru poletnega festivala KašArt je pred Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah gostoval etnolog Janez Bogataj, ki je povedal marsikatero zanimivo anekdoto iz življenja Frana Saleškega Finžgarja.

Doslovče – Druženje ob pripovedovanju in poslušanju zgodb ter glasbe predstavlja pomemben del slovenskega ljudskega izročila. V Žirovnici ga ohranjajo s Pravljičnimi večeri pred Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah, kjer je pred kratkim gostoval priznani etnolog Janez Bogataj, sicer univerzitetni profesor, publicist ter avtor več kot 65 knjig, razprav in člankov s področij kulturne dediščine, kulinarike, gastronomije ... V mladosti je z družino živel pri svojem staremu stricu Franu Saleškemu Finžgarju (1871–1962) in je uradni skrbnik Finžgarjeve zapuščine. Letos je ob 150. obletnici Finžgarjevega rojstva skupaj z dr. Mihaelom Glavanom izdal obsežno monografijo Franc Saleški Finžgar – vera v resnico, lepoto in pravico. V idiličnem okolju domačije se je Bogataj ob fotografijah sprehodil skozi nekatera poglavja Finžgarjevega življenja in dela, najsi je šlo za velike prelomnice ali pa za manjše zanimive anekdote.

Po poklicu je bil Finžgar duhovnik, vendar pa je njegova kulturna in družbena dejavnost daleč presegla njegovo duhovniško poslanstvo. Med slovensko predvojno in povojno kulturno elito se ni vpisal le kot pisatelj, ampak tudi kot urednik, publicist, založnik in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Že z devetimi leti je moral od doma v šole, kjer se je izkazal, nato pa služboval v različnih krajih, na Gorenjskem v Bohinju, na Jesenicah, na Joštu in v Sori, najdlje pa v Ljubljani. Največji pečat je pustil z delom Pod svobodnim soncem, v izvirnem literarnem ustvarjanju pa je prehodil pot od mladostne narodopisne ljudske in zgodovinske proze k psihološko, estetsko in socialno angažirani žlahtni ljudski povesti in drami.

Bogataj je svojih prvih petnajst let preživel s pisateljem na njegovem domu v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bila Finžgarjeva hiša na ljubljanskem Mirju bombardirana in pisatelj je bil ob tem ranjen ter je izgubil sluh. Bogataj je kot otrok nosil pošto k pisateljevemu prijatelju, arhitektu Jožetu Plečniku, s stricem Jurjem – kot je Finžgarja klical sam – sta hodila na sprehode ter na počitnice, kjer je bil deležen številnih poučnih komentarjev o prepletu družbe in narave. Finžgar je bil namreč tudi lovec v najbolj pristni povezanosti človeka in narave. Vrhunec predstavlja njegova izvrstna črtica Nad petelina in navsezadnje tudi nekdaj zelo popularna ljudska igra Divji lovec.

Finžgarjev dom je bil vse do pisateljeve smrti tudi nekakšno kulturno središče, kjer so se shajali pomembni slovenski intelektualci, med drugimi tudi največji Finžgarjev prijatelj Izidor Cankar.

Finžgar pa je bil dejaven tudi pri mnogih praktičnih zadevah, tako je v Sori uredil vodovod, organiziral živinorejsko zadrugo na Robežu in še kaj. Vse to je izviralo iz Krekovega socialnega programa, ki mu je bil Finžgar zelo naklonjen. Dal je tudi pobudo in opravil glavno delo v naporih, da se je odkupila in kot muzejska postojanka ohranila Prešernova rojstna hiša v Vrbi.

Zavzemanje za kulturno dediščino je torej izjemnega pomena, pa ne, kot je poudaril Bogataj, v smislu nostalgičnega idealiziranja ali dajanja lažnega občutka večvrednosti, temveč kot stalno odkrivanje preverjenih spoznanj, ki nas lahko navdihujejo k ustvarjalnosti ter iskanjem novih poti – prav to nosi v sebi tudi Finžgarjevo delo.